Piše: Gašper Blažič
V dopustniških dneh sem zaradi evropskega prvenstva v nogometu nekoliko obujal spomine na prve velike uspehe naših nogometašev. Še v času, ko so prvo uvrstitev na evro na glasbenem področju dosegli trije modeli, ki so se takrat poimenovali »za vedno IN«, to je s skladbo »Slovenija gre naprej«.
Isti trije so junija 2000 besneli, ker je takrat Bajukova vlada to skladbo umaknila s programa osrednje državne proslave ob dnevu državnosti, češ da Slovenija gre nazaj in ne naprej. Še isto leto si je Telekomovo geslo »Slovenija gre naprej« že »sposodila« tedaj velemočna LDS, predhodnica današnjih golobjih svobodnjakov – ja no, saj je bil njihov član tudi sedanji premier, ki je bil takrat (kot državni sekretar) tako simpatično skodran, da so vsi mislili, da je nogometaš, ki je po pomoti zašel v vladne pisarne.
No, zdaj pa bentijo, ker nam je tujec (Hofer) sunil geslo »Kdor ne skače, ni Sloven’c«. A kaj bi se ukvarjali s tem, raje se spomnimo dvojnega nogometnega dvoboja z Ukrajino novembra 1999, ko sta se tedanji selektor Srečko Katanec in novinar Saša Jerkovič v zasneženem Kijevu pred kamero pogovarjala, da Bog res obstaja, čeprav so ga še nekaj mesecev prej na Clintonovem obisku v Ljubljani krepko zatajili, ko se je prevajalcu čisto na koncu menda zataknila kost v grlu.
In glej ga, šmenta, Katančeva četa se je nato uvrstila še na svetovno prvenstvo, tam pa je dokončno počilo, ker je Zahovićev (še vedno nerealizirani) nakup Šmarne gore postal prvorazredna tema v reprezentanci. Ampak pod Šmarno goro je bil rojen duhovnik in domoljub Jakob Aljaž, ki je vrh Triglava odkupil za en goldinar, s čimer se je menda dalo kupiti približno štiri steklenice kisle vode ali malo manj kot tri bokale vina ali pa osem hlebcev kruha. Prava malenkost v primerjavi z dejstvom, da lahko danes kakšen arabski naftni mogotec kar takole iz žepa kupi celotno slovensko nogometno reprezentanco. Kaj pa, če bi ta naftni šejk raje kupil kar naše pravoverne nevladne organizacije z našimi pravičniki Niko, Goranom in drugimi?
No, vprašanje je, če se splača kupovati organizacije, ki so že po definiciji finančne črne luknje, slednje namreč posesajo vse okoli sebe. Tudi na RTV, ki je tokrat prenašala le omejeno število tekem z EP. Krivi smo tisti, ki smo proti RTV-prispevku, se razume. Nekdo pač mora biti kriv, če naša nacionalna RTV nima denarja. Ne glede na to, kar je nedavno v intervjuju dejal njen nekdanji sodelavec Valentin Areh, ko je razkril manire na Kolodvorski v slogu severnokorejske dinastije Kim. Za težave socialistov so pač vedno krivi drugi.
