Piše: Gašper Blažič
Kot otrok sem rad igral računalniške igrice, ampak to še na starem dobrem commodorju 64. To je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Med mojimi priljubljenimi je bila igra »Misija nemogoče«, kjer se mora igralec spopasti z različnimi ovirami, da na koncu premaga obritoglavega možiclja s frankenštajnovskimi potezami, ki te ovire nastavlja.
Ime naj bi mu bilo Elvin Antombender. Zato boste razumeli, zakaj sem v času, ko se je v politiki pojavil Goran Klemenčič, ves čas obujal spomine na to računalniško igrico in na zlobnega Elvina, ki je sicer plešast in ne obritoglav. Tudi če bi bil obritoglavec, bi ga težko povezali s katerim od zloglasnih desničarskih »skinhedov«. Opazil sem namreč, da mladostniških obritih glav v kombinaciji z vojaškimi jaknami in okovanimi čevlji praktično ni več.
Se pa zato najdejo drugačne vrste obritoglavci, sicer v civilu, a s pištolo za pasom. Menda ne gre za pripadnika kakšne Štajerske varde, ampak za enega od celjskih kriminalistov, ki je imel v času zborovanja pred celjskim sodiščem menda »slab dan«, sicer si ne znam drugače razložiti njegovega petelinjenja. Nič ne bom rekel, morda je bil revež malo zmeden, ko je kakšen dan ali dva prej izvedel, da je bil njegov vrhovni šef, direktor policije namreč, na ta položaj nameščen nezakonito. Ja, tudi meni ne bi bilo lahko, da bi v takšnem položaju skrbel za red in mir, pri čemer bi imel nad seboj šefa, ki to v resnici sploh ne bi smel biti, ampak so ga na to mesto pač nastavili, ker je predsednik vlade Robert Golob prejšnjega vrgel čez ramo kot staro cunjo. In jasno je, da takšnemu varuhu reda niti mezinca ne smeš pokazati, kaj šele iztegnjeni sredinec.
Sicer pa obrite glave niso najboljša reklama za policijo, če pomislim, da se s takšno frizuro ponaša tudi glavni »balkanski bojevnik« v Sloveniji. Tisti, ki ima tudi svoj gostinski lokal, v katerem »kafičkata« Robi in Zoki, kadar morata slovenski javnosti kaj sporočiti.
Vseeno pa nisem čisto prepričan, ali je prav naš znanec iz vrst varuhov reda dal ukaz službenemu vozilu RTV Slovenija, naj se na silo prebije skozi množico ljudi, podobno kot so tega vajeni duševni bolniki, kot se po novem reče teroristom. Na RTVS imajo pač srečo, da njihov glavni šef ni več Zvezdan Martić, sicer bi v Demokraciji danes pisali o diverzantskih akcijah Martićevih policajev oziroma »knindž« proti malim ljudem. No, to so že malo drugačne vrste balkanski bojevniki.
