Ajde, Janko, spet je čas za spoved,
rekel gazda Mile je sosedu,
zdaj sledil spet našemu boš zgledu,
sicer, saj veš, ti sledi odpoved.
Šel je Janko, ko nebo rdeče
je zvečer in ura dvajset štiri,
šel, da veri se ne izneveri,
šel je k popu, poln ves nesreče.
Vedel je vnaprej, kaj pop sprašuje,
se na spoved Janko je pripravil,
da je laže tamkaj onegavil,
češ da je iz dneva v dan vse huje.
Se spovedal je, a pač ne zase,
ampak zoper Vladota soseda
in pa zoper Vladko, da zaseda
prostor mu, kjer svoje ovce pase.
Da so ovce čisto pobezljane,
kriva pa je Vladka, je povedal
Janko popu, dalje še razpredal
to, zakaj so ovce v trope zbrane.
In zakaj so zadnjič meketale,
suvale zakaj so policaje,
vse zavoljo ene le ograje,
ko nervozne silno so postale.
Moti strašno namreč jih ograja,
kjer so pasle se doslej svobodno,
tožil Janko je, da neugodno
stanje je, potrebna huda graja.
Pop ga potolažil je seveda,
naj nikar več solz ne toči Janko,
ki se v gazdino ujel je zanko,
ki je zdaj samo še senca bleda.
Senca bleda, kakor da viroza
ga je položila, tak vtis daje,
ko zvečer od popa se primaje,
se še sebi smili Janko, groza.
Smili se, saj gazda Mile kmalu
zopet pošlje ga na kakšno spoved,
tam da kršil Božjo bo zapoved
in zanj glavo držal bo na tnalu.
