Brazde mojega življenja so izredno delo, ki bi moralo biti obvezno čtivo na primer v srednjih šolah. Prebrati bi jo morali vsi odrasli ljudje v Sloveniji. Zakaj? Ker pokojna Jelka Mrak Dolinar opisuje svojo kruto življenjsko zgodbo, pa je kljub temu ostala pokončna, pogumna, pozitivna, preprosta, vztrajna, po videzu krhka, zavedna Slovenka, ki je preživela vse tri IZME na slovenskih tleh, najhujši IZEM je doživela po koncu 2. svetovne vojne. Ob tem, ko je razgalila svoje težko življenje, ob tem, ko je skupaj s sestro Kristo preživljala križev pot po različnih postajah slovenskih zaporov (Škofovi zavodi v Šentvidu, sodišče v Ljubljani, Begunje, Rajhenburg) in na Hrvaškem (ko je skupaj z drugimi političnimi zapornicami gradila „Cesto bratstva in edinstva“), je postala zgled mnogim, da so ravno tako pripovedovali o svojem trpljenju in verjeli v smisel življenja tudi v tako težkih preizkušnjah, kot jih je doživela ona skupaj s svojo sestro Kristo.
Jelka Mrak Dolinar ni bila tiho. Je spregovorila, da bi ljudje izvedeli resnico. In res samo resnico. Ker resnica osvobaja.
„Vse pisanje se mi zdi kot strupen pihljaj vetra, saj grozot tistih dni ni mogoče opisati tako, kot so se v resnici dogajale. To so bili dnevi, ki so od ure do ure spreminjali življenje, premetavali človeka in ga postavljali pred življenjske odločitve, na katere sam ni imel vpliva, niti ni mogel kaj spremeniti. Življenja so padala brez sodb, na cesti, v breznih, po volji morilca oziroma Udbe“.
Jelka je svoje preganjalce premagala. Z resnico, molitvijo, upanjem, vero in čisto vestjo!
Pozivam nasprotnike resnice o povojnem življenju na slovenskih tleh, naj dokažejo, da je Jelkina zgodba zlagana, naj dokažejo, v katerih stvareh je lagala, naj dokažejo, na kakšen način je rušila temelje „socialistične federativne republike Jugoslavije“. Ker je bila zavedna Slovenka, ker so njeno družino preganjali tako fašisti kot nacisti, ker je vedela, kaj se bo po vojni zgodilo v Sloveniji in je temu nasprotovala, je bila močno kaznovana in zaznamovana za vse življenje. Na osnovi LAŽI. Varuhi povojne zgodovine so bili vseskozi eksperti v tem. Kljub temu, da sta bili s sestro po osamosvojitvi Slovenije rehabilitirani, prav tako sta to dosegli tudi za njunega očeta, Krista pa je pomagala tudi drugim, ostaja grenak priokus, da je oblast naredila vse, da bi utišala drugače misleče.
Nisem naivna, da bi verjela pravljicam, kako je bilo vse lepo v prejšnjem režimu, blaginja za vse, nič revežev, vse „poštimano“, vsi so imeli delo, ni bilo lačnih otrok, vsi so imeli streho nad glavo, ni bilo brezdomcev, samo „bratstvo in edinstvo“, itd. itd. Že pred osamosvojitvijo Slovenije sem bila dovolj stara, da sem razumela, ko so nekateri posamezniki govorili o grozotah, ki so se dogajale takoj po vojni. Razumela sem tudi mojega učitelja zgodovine (pa so zanj govorili, da je komunist) v osnovni šoli, ko mi je rekel: punca, o tem se bo lahko govorilo, vendar še ne zdaj, pazi se. Spomin na to, kako smo kot prvošolčki „nekomu“ prisegali, mi je zdaj že oddaljen. Ampak da v letu 2018 vidim po državi toliko jugonostalgije, pomeni, da ti ljudje, ki to počnejo, ne razumejo nekoga, ki je pod prejšnjim režimom trpel. To je za moje pojme posmeh samostojni državi Sloveniji. Kako na lahkoten način nekateri operirajo s pojmom „kolaborant“, ko pa pojma nimajo, da je bilo na tisoče Slovencev na lažniv način tako označenih samo zato, ker se niso strinjali s tem, da bi na slovenskih tleh zavladal enopartijski sistem z revolucionarnimi idejami in diktaturo. Mnogi intelektualci so že pred vojno brali o grozotah komunističnega režima na sovjetskih tleh, seveda so se upravičeno bali, da bo to prišlo tudi na naša tla.
Vsaka vojna je zavržno dejanje. Kolaboracija z okupatorjem je zavržno dejanje. Opravičevanje revolucije in povojnih pobojev ter tlačenja pravic tistim, ki so preživeli vse te grozote, je prav tako zavržno dejanje. Likvidiranje podjetnikov, intelektualcev, kmetov, katoličanov in vseh drugače verujočih, ranjencev, žensk, moških, mladoletnih, Romov,…IN TO PO KONCU 2. SVETOVNE VOJNE je prav tako zavržno dejanje. Odvzem otrok staršem, ki se niso strinjali z revolucijo in diktaturo, je zavržno dejanje. In poveličevanje prejšnjega režima, objokovanje za Titom, je prav tako zavržno dejanje.
V vojni ni zmagovalcev, je ogromna množica pobitih. In je ogromna množica preživelih, lačnih, brez doma, brez službe, trpečih. In je peščica tistih, ki spretno skrbijo za to, da resnica ne pride na plano. In je peščica tistih, ki za svoje interese, pohlep, napuh zlorabljajo naivnost ljudi. In zdaj bi ta peščica ljudi rada, da se odrečemo našim koreninam, da se odrečemo slovenski zemlji, da se odrečemo domovini, da se odrečemo družini, da se odrečemo resnici. Kje ste France Prešeren, Ivan Cankar, Ivan Tavčar, Rudolf Maister in ostali?
Hvala ti, draga Jelka, za to, da si z nami vsemi podelila svojo bridko življenjsko zgodbo.
Hvala ti, draga Jelka, da si ostala pokončna, pogumna, zavedna, pozitivna do zadnjega dneva svojega življenja.
Hvala ti, draga Jelka, da si nam pokazala, da tudi v najhujših grozotah lahko ostaneš človeški.
Hvala ti, draga Jelka, da smo tudi preko tebe izvedeli resnico.
Hvala ti, draga Jelka, da zaradi svoje bridke izkušnje nisi trosila sovraštva, jeze in prezira na svoje nasprotnike.
Hvala ti, draga Jelka, da si tudi v najhujšem trpljenju našla smisel življenja.
Hvala ti, draga Jelka, da si celo življenje vztrajala na svoji poti, da nisi izbrala bližnjice zato, da bi ti bilo udobneje.
Hvala ti, draga Jelka, da se nisi zlomila in si ostala zavedna Slovenka do konca svojega življenja in nisi pozabila na svoje korenine tudi, ko si odšla živet v Avstrijo.
In naj ti bo lahka zemlja na avstrijskem Koroškem, tu v Sloveniji ne bi imela miru!
