Piše: Frančiška Buttolo
Zdaj ves svet ve: od “vžiga” katedrale Notre Dam v Parizu je katoliška Mati Božja samo še globalistična in multikulturna – temnopolta, poševnooka in mavrična Oseba Ena preroka Jezusa Kristusa. Drugačna ne sme biti!
Zaradi tega, ko zadnje mesece spremljam medije, se mi tri stvari zdijo povsem nemogoče:
- uspešen protinapad (s pomočjo mednarodne javnosti) katere od napadenih suverenih sosed določene velesile, zdaj na primer Ukrajine Rusiji;
- zaustavitev pohoda migrantov iz Afrike v Evropo (velesile so to sklenile in tako bo);
- preprečitev politične premoči Kitajske nad ZDA in Rusijo (poslej bosta ZDA in Rusija tihi zaveznici – vsaj del Srednje Evrope, s Poljsko in Madžarsko, in večji del Balkana, verjetno brez Hrvatske, pač pa tudi s Slovenijo (do tako imenovane, simbolne Ruske kapelice).
Vse to troje skupaj pa je le bistveni del vse hitrejšega in tudi vse doslednejšega (konsekventnejšega) uveljavljanja globalizma in multikulturalizma, ki sta v resnici tako zelo oddaljena od človekovih pravic, kot je Hitler oddaljen od sv. Frančiška. Čista zloraba človekovih pravic za dosego političnih ciljev marksističnega multikulturalizma. Takšni zlorabi smo trenutno priče v Državnem zboru Republike Slovenije, kjer prav svojevoljno “gospodinji” ena od prvih “štipendistk” zloglasnega Sorosa, očeta te, novodobne, hitlerjanske “kao” globalistične vere. Po njenih naukih se svet, še zlasti pa Evropa, spreminja v eno samo, globalno, globalistično in multikulturalistično vas digitaliziranih in skrajno nevednih kitajskih sužnjev.
Zaradi vsega tega iz dneva v dan več molim. Kot Evropejka pa sem sem tudi sama predvsem mama, babica in prababica, torej tiste vrste človek, ki ga skrbi prihodnost svojih potomcev, vse bolj prisiljenih brez najmanjšega odpora sprejemati vsa tri zgoraj omenjena dejstva. Kruta dejstva. Da, vse to me tako močno skrbi, da še nikoli v življenju nisem toliko molila. Tudi ta moja tako imenovana pisma bralcem, domnevam, so v resnici del teh molitev, nekoliko neugleden, daleč od skademske odličnosti, pa vendarle hudo boleči del teh molitev. Še nikoli v življenju, kar zadeva javno življenje, usodo sveta, usodo Evrope, usodo Slovencev, nisem bila tako brezupno brez vere v človekovo modrost in ljubezen. Še nikoli v življenju tudi nisem zaradi tega tako neupogljivo verjela, da je edina možna samo božja pomoč. Zato molim in molim. Me slišiš, ljubi Bog? Me slišiš, Mati Božja? Seveda me slišita.Saj se vama obema godi se slabše kot meni.Zato tudi vidva mene prosita za pomoč in razumevanje. Vsi, celotno človeštvo, s svojim ljubljenim Gospodom, je smrtno ogroženo, kajti brez vere ni civilizacije, brez vere ni kulture, brez vere ni človeka, ker je takšen človek samo se razumska, ne pa razumna, žival. To dokazuje zlasti novejša zgodovin – s fašizmom, nacizmom in komunizmom. Zdaj so, kot globalistična ideologija, spet na delu vsi trije, zlasti po metodah, na primer propagandnih, med seboj genialno in neločljivo povezani.
Ker sem Slovenka, seveda, so moje molitve najpogosteje prošnje k sv. Mariji, Jezusovi materi. Priznati pa moram, da nisem tiste vrste katoliška vernica, ki bi lahko zbrano molila v polni cerkvi pri sveti maši. Veliko raje molim v temačni, s skrivnostjo blagoslovljeni cerkvi, polni nevidnega duhovnega soglasja svoje trpeče duše z Bogom. Še najpogosteje pa se, zaupno, kot da bi bila moja najboljša prijateljica, pogovarjam s sv. Marijo. Zazdi se mi, ko ji potožim o kakem svojem nerešljivo zapletenem problemu, da de mi vedno nasmehne in mi reče: “Veš, to je tudi moja zgodba.” In molim naprej, se naprej se pogovarjava, dokler se nekako ne “nalezem” njene sočutne, prav prijateljske, vedrine.
Da, kot večina vernih Slovencev, sem tudi sama velika občudovalka Matere Božje. Včasih se sprašujem, kako je bilo mogoče, da se je Evropska unija, podobno kot komunistični nihilistični revolucionarji v Rusiji, med prvimi od evropskih vrednot, v resnici največji, odpovedala prav krščanski veri. Saj je bila po antiki najmočnejši temelj Evrope z vso njeno civilizacijo in kulturo.
Multikulturnost in komunizem sta hudo vprašljivo nadomestilo za krščanstvo. Sploh pa za takšno krščanstvo, ki ga – edinega – še nekako dopušča globalna in globalistična multikulturna politika, ena sama – in tudi edina resnično veljavna in vplivna – na vsem svetu. Kot pa upajo najmočnejši trenutno vladajoči, če bo le mogoče, prav kmalu tudi na katerem od z Zemlje ne preveč oddaljenem planetu.
O, še dobro se spominjam, kako me je pretresel domnevni “vžig”. Menda ni šlo za požig, kot so hiteli medijem zatrjevati odgovorni za varnost te znamenite katedrale, ene najznamenitejših na vsem svetu, pa tudi ne samovžig (kot da bi bil Bog, tik pred tem svojim dejanjem, že popolnoma obupal nad samim seboj).
Kmalu po “vžigu” se je pojavil predlog iz naprednega, najnaprednejšega, dela mednarodne politike: da bi morala biti Notre Dame cerkev vseh vrst vernikov, zato bi moral biti njen obnovljeni del v skladu s to – menda mednarodno zahtevo – globalistično in multikulturno (odkrito rečeno, tudi komunistično). Sveta Marija bi morala biti temnopolta, s poševnimi očmi in v mavrični obleki. Imenovati pa se ne bi smela Mati Božja, temveč Jezusova Oseba Ena. Pa naj še kdo trdi, da je marksistični multikulturalizem kakorkoli nestrpen do katerekoli vere. Še prav posebno pa je ljubezniv do katoliške. Samo poglejmo v Vatikan!. V njem se neprestano sprašujejo: ” Kdo pa sem jaz, da bi sodil!”
Frančiška Buttolo
