To ni nič, ga Toni res je pihnil,
ko očital nekemu je šarcu,
da povsem je odpovedal v marcu,
pardon, v maju, mu tako je siknil.
Puško naj zalučal bi v koruzo
kakor firerjev poveljnik v maju,
ko se znašel je že skoraj v raju,
s strgano, krvavo nemško bluzo.
Je absurd, na koga da spominja,
bojda kar na Nemca, generala,
ponesrečena resnično šala,
kdor takole šarca opominja.
Neustrezna res je primerjava,
šarac mitraljez je in ne puška,
ga prestraši že nedolžna buška,
kar takoj z bojišča ta odtava.
Ta da tolkel bi se štiri leta
ali šest celo, lepo vas prosim,
glavo dam, ki jo na vratu nosim,
prvega ne preživi naleta.
Ko zasliši prve šarac strele,
vrže tisti hip se v koruzišče,
upa, da sovražnik ne poišče
tam ga in razstavi ga na dele.
Mitraljez je namreč razstavljivi
tale šarac, če se ga razstavi,
živ hudič ga skupaj več ne spravi,
ti so cilji žal nedosegljivi.
Toni, naš Tonin ga danes pihne,
s svojo primerjavo z generalom,
saj ima opravka s skropucalom,
ki, misleč da strelja, komaj kihne.
