Škorenjček Matevžek, pa ne tisti,
ki ga Vugov Saša je prikazal,
drugi škorenjček se je namazal,
se razkril na sceni do obisti.
Je očital škorenjček brezglavo
šuštarju, čevljarju, delo slábo,
kaj še, nič manj, kakor da z zlorabo
si pridelal šuštar z nič je slavo.
Kakor v tarčo v šuštarja je meril,
mislil si, če bom vseskozi suval,
ni hudir, da s tem ga bom sezuval,
škornja je konico vanj uperil.
S šuštarjem v ad hoc pametovanje
škorenjček Matevž se je spustil,
loščil, mazal se, širokoustil,
ko fingiral je dokazovanje.
Da na rob je šuštar firmo spravil,
do bankrota, je Matevžek tulil,
skoraj se je škorenjček ogulil,
ko pokonci se je bil postavil.
Šuštar potemplja profesionalno
škorenjčka, strokovno ga zabije,
s sabo naj razčisti, oslarije
pa prihrani, blejanje banalno.
Žal Matevžek kos ni tej zadevi,
kaj obutev je, sploh ne dojame,
če se kratko šuštarja povzame,
škorenjček je vidno dvakrat levi.
