Kaj o njej povedati nam kaže?
Da domuje blizu kolodvora,
tisto da počne, kar vedno mora,
kdo pred tem oči si vneto maže?
Jo je snubil eden mesce štiri,
ji pred vrati delal je zasedo,
v njeno puhlo glavo vnašal zmedo,
ona mu pogleda ne odmeri.
Mislila si je, kar naj se trudi,
a pri meni pač ne bo uspeha,
vredna boljšega sem namreč greha,
naj se cepec od čakanja zgrudi.
Cepec je in tisti spodaj v vrsti
ki čakalni skupaj z njim stojijo,
ni jim rekla živjo ne adijo,
ko so proti njej kazali s prsti.
A potem prišla je neka sreda,
ne da cepec v hišo k njej zaide,
sama dol v naročje k njemu pride,
po kolenih vdano mu poseda.
Mu poseda in za njim se sili,
da dobi resnice prvo dozo,
se pred njim postavlja v znano pozo,
s tem dejanjem se ti prav zasmili.
Zdaj mu le še slavospeve poje,
se za njim podi, ga zalezuje
in ob sredah dozo pričakuje,
v upanju, da bo prišla na svoje.
Vedeli smo, je bila krivica,
na ukaz da dolgo je čakala,
kdaj se bo lahko prosilcu vdala,
to v zvodništvu znana je resnica.
