Štefko na svoj dom je spet povabil,
ne prav blizu, ampak na daljavo,
si privoščil vnovič je zabavo,
je priložnost pravšnjo brž pograbil.
Spel lase si v čop je kakor mrha,
najbolj gostje ga po tem poznajo,
ki opravka s Štefkom kdaj imajo,
in da tam jih čaka hladna prha.
Vsakega oprhajo tam gosta,
ki naivnega preveč se kaže,
takemu oči se še premaže,
konec je askeze, konec posta.
Lojzi zadnji tja je bil povabljen,
ves neroden fant se je prestopal,
kot bi stokrat s prho se okopal,
bil je Lojzi stotič pač zlorabljen.
A nečimernost naprej ga vodi,
k Štefku vendar Lojzi rad zavije,
roka roko tam pri njem umije,
Lojzi tudi tokrat tja zablodi.
Tam pričaka ga še ena mrha,
Tanja pravijo ji poznavalci,
jo poznajo vsi obiskovalci,
Tanja čaka Lojzija, z njo prha.
V levi kot potisne brž ga Tanja,
to stori, se ve, ukazovalno,
kar se Lojzku zdi povsem normalno,
blodi fant po hiši, kot da sanja.
Zvabi Štefko ga v prav majhno nišo,
s Tanjo ga oprhata pošteno,
preden bo dojel resnico eno,
da zašel bedak je v javno hišo.
