Zunaj dež je, kot iz škafa lije,
le na kaj spominja danes vreme,
in katere bi se lotil teme,
takšne, kamor sonce ne posije.
Me na Zofko dež asociira,
misel pa na tisto brž preskoči,
iz dežele nizke, kjer se toči
dež nenehno, pot do tal ubira.
Skisana prišla je k nam v deželo,
češ da tu je stanje nemogoče,
ona da povedati nam hoče,
kakšno biti mora naše delo.
Zofka komisijsko se napravi,
vzame nekaj si še pomočnikov,
na zalogo vsak dobi dežnikov,
vrsto točk za tožbo si pripravi.
Bo proces, tako je govorila
ker podnebne vaše so razmere
preugodne, ni več prave mere,
sama bom spisala vam merila.
Dva tožilca sama si določi,
inkvizicija se s tem začenja,
Zofka kakor dež več ne pojenja,
že diši nevarno zrak po toči.
Cilj je jasen, klestila bi rada
Zofka s točo po vsej desni strani,
ni je sram, očitkov se ne brani,
da odloča, kdo pri nas naj vlada.
A rojaki naglo so spoznali,
tale s Slivnice je, copra tale,
vešča ta ima nas za budale,
takšne svojčas so pri nas sežgali.
Tak proces vnaprej se je pripravil,
prič seznam je bil že na zalogi,
le da Zofka znašla se je v vlogi,
zanjo neprijetni, kaj bi pravil.
Ker pa danes časi so moderni,
se le poročilo ji odvzame,
mastno, da ga ogenj rad zajame,
coprnici tej v poduk mizerni.