Tipček bojda se Korajža piše,
knjig se je pred kratkim naveličal,
bi z motorjem zdaj okrog se dričal,
si medveda na izpuh nariše.
Je korajžen kakor medved, pravi,
in poraščen, da mu vse zavida,
kar razbrati moč je iz izvida,
ki uvršča da ga v grupo: zdravi.
Da ime pove nam vse njegovo,
oni dan se je korajžno hvalil,
in da se je na medveda zválil,
to da je nedvomno, prav gotovo.
Da ga obletavajo sršeni,
nanj da lepijo se kakor muhe,
da privablja vsakih sort lenuhe,
pa o njem opazovalec meni.
In da vedno spremlja ga toplina,
zdaj o tem najmanjšega ni dvoma,
kakor tudi ne, da kmalu roma
v koš, ki pravijo mu zgodovina.
Tale se Korajža ti zasmili,
ko z motorja kaže hlače polne
in ko stresa zraven šale bolne,
ker se prav nihče ga ne usmili.
