Dali vlogo so mu in scenarij,
imitator je oba treniral,
ni na skladnost dosti se oziral,
v glavi svoj imel imaginarij.
Ko naj zaigral bi konja šarca,
pravega konjička brez ročajev,
se pojavil mu je kup vprašajev,
bolj spominjal šarec je na jarca.
Rekli so, ni jarec nam potreben,
je v scenariju bila napaka,
fant izpadel je kot konjska spaka,
bil performans je preveč poseben.
S pasjo vlogo raje naj poskusi,
itak je na psu predstava cela,
naj poskusi, se vsaj malo dela,
da je pes in se pri tem obrusi.
Imitator sprva je še lajal,
a vse bolj spominjal je na konja,
pravzaprav bil brez okusa, vonja,
scenaristom zopet ni ugajal.
Vloga se s scenarijem razhaja,
to po prvih je nastopih jasno,
kajti konj kot pes zdaj laja glasno,
psu pa konjsko hrzanje uhaja.
In na psu je celo gledališče,
po zaslugi ve se pač čigavi,
ves problem v igralčevi je glavi,
režiser pa – ta dobi, kar išče.
