Ušel je duh iz steklenice,
bil petek je, dan za začetek,
se videl duh je kot zadetek,
boril da se bo za pravice.
Ušel je duh, okoli taval,
da ne bi peš šel, dolgo čakal,
kolo je prvo brž zajahal,
da ne bi kar tako postaval.
Ušel je duh, za njim pojdimo,
so rekle duše izgubljene
in šle z njim v petek postrojene
vse v borbo za drugačno klimo.
Ušel je duh, se javno kazal,
da vso skrivnostnost je izgubil,
se v množici na mah pogubil,
le redkim še oči je mazal.
Ušel je duh, se z vsemi sprl,
oblatil vse, kar je utegnil,
še ob sledilce se obregnil,
sam sebi slednjič se uprl.
Ušel je duh, prav nič po moško,
se vedel je nedoumljivo,
ušel je, zdaj je razumljivo,
da gre za stanje patološko.
Ušel je duh, so se vprašali,
le kdo ga na prostost je spustil,
potem pa eden je izustil,
da duh je nula, so spoznali.
