V gozd poslali zadnjič so otroka,
komajda so noter ga zbezali,
mu popotnico še v roke dali:
Glej, da prava tam te vodi roka!
So glasovi se različni čuli,
en glas je nazadnje bil zadosten,
da otrok naš vstopil ves radosten
v temni gozd je, kjer še tema tuli.
Rok veliko se po njem steguje
v temnem gozdu, kjer straši nenehno,
kjer se plazi strašni duh pritlehno,
pazi, da ne bo ti tam najhuje!
Glej, da si boš sam razsvétlil temo,
ker ne bodo drugi je hoteli,
v gozdu temnem s tabo bi počeli
vse mogoče, kar predobro vemo.
Ti boš ta, ki temo razsvetljuje,
mali boš svetlíč tam sredi hoste,
kjer so vrste rdečih hrastov goste,
pazi se, ker veš, da greš na tuje.
Bom razsvétlil, svetil bom v temini.
dete se junaško zdaj postavi,
se ravnal bom vedno po ustavi,
to pa je, da bom pač pri večini.
Tam nanj pazi čvrsta, trda roka,
tam je najbolj varno in udobno,
če dodamo malce še hudobno:
kjer večina je, ni strah otroka.
