Zopet naj z golobom se ukvarjam,
rekel mi je sosed nejevoljen,
bil sem nekaj let prav zadovoljen
brez nadlege te, kar rad poudarjam.
Zdaj pa se na streho spet mi vrača
siv golob, ves prhutav in tečen,
ki domišlja si, da ptič je večen,
kakor feniks, da se mi obrača.
Bil to ptica je doslej selivka,
šel je spred oči v primorske kraje,
kjer se je zvalil in tam bi raje
zdaj ostal, a vrag mi tukaj čivka.
Ponečedil ta okoli hiše
je prav vse, zato smo ga podili
vedno stran, a spet naj bi dobili
ga nazaj, hudir se tu nariše.
Res ne vem, kako da spet na sceni
se ta prhutavec mi pojavlja,
sosed zmaje z glavo, ugotavlja,
da zategli so golobji geni.
Pomirim ga, da odveč je jeza,
čivkal bo golob tja do pomladi,
sanjal o golobji bo prevladi,
lastna ga tedaj odnese peza.
