Dacar po dvorišču se sprehodil
na kmetiji je, kjer se plačalo
je pošteno davek in ne malo,
gospodar pa ga okrog je vodil.
Po dvorišču pav se je šopiril,
pavček pravzaprav, saj ni velika
to pojava, prav navadna slika,
rep po pavje zopet je razširil.
Davek pavu silno gre na jetra,
najbolj ta, ki redno ga plačuje,
ptiček se zato nad njim huduje,
dal še dacarju prav rad bi vetra.
Dacar da obilno je kosilo
plačal dobremu nadvse plačniku,
se jezil je pavček, na vidiku
da korupcija je, vpil na silo.
Le s pogledom dacar ga premeri,
kaj ta petelinček zdaj razsaja,
kaj mu na kmetiji ne ugaja,
le čemu se pavček tukaj cmeri.
Gospodar pove, da res ga daje,
pavček namreč dobre ve, kaj čaka
ptička, ki igral bi rad junaka,
položaj se pavčku vidno maje.
Takšni petelinčki preživijo
le težko in konec bo aprila
tudi zanj usoda postorila,
da se pavčku reklo bo adijo.
