V našo so sosesko se vselili,
ker jim dediščina je pripadla,
zdeli so se druščina propadla,
a so, glej, čez noč jo pridobili.
So za dediče se razglasili,
pač z glasovi, z njimi se razglaša
dediščina vsaka, da je naša
in da se je bomo polastili.
Kdo bo dedoval, kdo v ravni vrsti
za nasledstvo je, bilo ni jasno,
čivkali so kandidati glasno,
ko so jih srbeli dolgi prsti.
Se izkaže, nekaterih nade
da bile so znatno prevelike,
saj iz dedičev nastale klike
več že na začetku jih odpade.
Ta, ki se za glavnega pojmuje
dediča, se hitro jih usmili,
v vrste dedičev odpadle vsili,
saj presneto vse jih potrebuje.
Dediščina namreč je velika,
zgledna, upravljalce potrebuje,
glavni dedič z glavo le zmajuje,
klavrna ker dedičev je slika.
In ker dediščine niso vredni,
manjka ker sposobnosti krvavo,
je pričakovati zgolj zmešnjavo
v kasti dedičev nadvse napredni.
Spomnijo se formule čarobne,
»Mi napredni, prejšnji nazadnjaki«,
prejšnjih da napačni vsi koraki
naj bili bi, formule turobne.
Naj se prejšnje čim bolj kritizira
in poudarja dedičev naprednost,
da zakrije lastna se nevrednost,
vedno bolj na plano ki prodira.
Po soseski bodo nam jemali,
kradli, po domače če povemo,
dokler končno le se ne zavemo,
koga smo sprejeli, kaj postali.
Nedoraslost in pohlep do zloma
bosta pripeljala, ve se, v sili,
kakšno dediščino zapustili
ti bodo naslednikom, ni dvoma.
