Upokojenec v kvartet svoj vabi,
mu ne da pokoja glas notranji,
da kot pevec slavni naj nekdanji
kariere svoje ne pozabi.
Trije manjkajo mu še glasovi,
sam za vse zaenkrat zdaj nastopa,
gre se velikega filantropa,
vabi pevce vsaj še tri k prenovi.
Ni odziva, z njim pač v španovijo
nočejo glasovi dobri iti,
dober glas za prazen nič zgubiti,
s tem svoj mir, na starost harmonijo.
Toda penzionist je trdovraten,
tri glasove venomer obljublja,
v solo točkah tisto še izgublja,
v čemer je tako zelo enkraten.
Ko za svoj kvartet tako navija,
da kak glas bi vendarle spustili,
penzionist obupan v skrajni sili
kandidatom zdaj že roke zvija.
Kmalu ga doseže roka tista,
po kateri penzionist naš kliče,
kar pa končno se kvarteta tiče,
bo premogel večno le solista.
