Po vojni smo v šoli peli »Svoboda je zlata«, a nič nam ni niso povedali, da se še pri nas streljajo ljudje. Rablji so po eksekucijskem delu, ob nedeljah plesali na partizanskih mitingih, v ponedeljek pa nadaljevali z delom.
Prebral sem partizansko knjigo, (1.300 strani v treh delih o Mariboru med vojno z naslovom : Milica Ostroško – KLJUB VSEMU ODPOR, ČP Večer ,l. 1981). Namenjena mi je bila , da podam mnenje o njej. Z ustreljenimi in Slovenci sem sočustvoval in nekatere nesrečnike se tudi po imenu spomnil in še tudi iz otroštva poznal ( kot recimo mojega soseda iz rojstnih Jastrebcev pri Sv. Bolfenku na Kogu, poznejšega heroja prof. Jožeta Kerenčiča). Bili so to uporni Slovenci, nekateri že tudi člani predvojne KPS, ki so se za ceno življenja postavili po robu nadmočnemu okupatorju. Večina jih niti ni vedela kaj je »Stalinov« komunizem«! »Preveč«, kot sosed, pa so o tem vedeli nekateri, ki so tudi po svoje ocenjevali Pakt sodelovanja med komunizmom in nacizmom iz 23. avgusta 1939. Nekateri od teh (kot sosed), so potem na Kominterni v Moskvi in tudi doma bili spoznani za trockiste in zato bili prepuščeni usodi gestapa. Njihovi grobovi so še danes, ( na sicer blagoslovljenem pokopališču) v Avstrijskem Grazu.
V knjigi mrgoli streljanj Mariborčanov in okoličanov v partizanskih akcijah in še več streljanj v sodnih zaporih. Na koncu knjige, pa je zapisana številka 140 ( da je med štiriletno okupacijo bilo v Mariboru in okolici toliko ustreljenih upornikov, kakor tudi v partizanskih borbah z okupatorjem padlo). Ta številka in toliko branja, pa me je spomnila na neko drugo razmerje, ki ga danes navajajo »alternativne« knjige, ki zgodovino na pisano od zmagovalcev osvetljujejo iz druge strani in sicer, da je v povojnih pobojih pri nas izvensodno pokončanih okrog 130.000 zavednih Slovencev!
Dilema v zvezi z naslovom mojega prispevka pa je tudi, da sem podobno kritiko doživel sam. Bila je nepremišljena primerjava – podtikanje, da sem pisal o trpečih in umrlih otrocih v Ormoškem gradu, (kar se je dogajalo v » zlati svobodi«), nisem pa v tem pisanju omenil tako imenovanih »Ukradenih otrok« v Celju, ( ki jih je okupator zbiral med vojno od pobitih slovenskih staršev in so bili namenjeni za družine brez otrok v Nemčiji). Oporekanje je bilo kot primerjava, češ kako pristransko sem pisal o otrocih v Ormožu, brez da bi tudi omenil » Ukrade otroke« iz Celja. Na tej prireditvi so me tudi nekateri iz z leve obcije podprli in prav tako »gluhim« tolmačili , da je razlika očitna, daje v Celju šlo za vojni čas, v Ormožu pa za čas miru po vojni. Mešale so se torej jabolka in hruške!
»Na zalogi« pa še imam podoben primer, ki pa morda izvira iz slabega poznavanja polpretekle zgodovine. Šlo je za članek v lokalnem tisku z lažjo, da je lastnik Turniškega gradu pri Ptuju bil ubit med vojno in ne po vojni v komunističnem zaporu v Strnišču – danes še vedno edinem kultnem primeru novejše zgodovine – v Kidričevem! Naslov – časopisni članek, me ni toliko vznemiril, saj vem, da se mladi novinarji tega oziroma tako v šoli niso so učili!
Rajko Topolovec, Ptuj
