Piše: Barbara Trnovec, Foto: Barbara Trnovec
Spoštovana ministrica dr. Asta Vrečko,
do 23. 11. 2023 je v Haus am Dom v Frankfurtu še na ogled občasna razstava Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin (Alma Maksimilijana Karlin – pisateljica). Postavljena je bila v okviru letošnjega Frankfurtskega knjižnega sejma, ki je bil za Slovenijo prav posebnega pomena; na največjem knjižnem sejmu na svetu je bila častna gostja. Predstavitev Slovenije je bila po domačih in tujih ocenah zelo uspešna. To med drugim potrjujejo zelo dobro obiskani dogodki v slovenskem paviljonu in na drugih prizoriščih ter medijska odmevnost slovenskega nastopa. Del bogatega spremljevalnega, obsejemskega programa predstavlja tudi razstava Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin. O tej razstavi ne v slovenskih ne v tujih medijih nisem zasledila nobene objave, če pustimo ob strani PR sporočila pred odprtjem razstave. (Ne trdim, da nobene objave ni bilo, le jaz je nisem zasledila.)
Pišem vam, ker menim, da je prav in nujno potrebno, da tudi o tej razstavi in okoliščinah, v kakršnih je nastala, ostane javni zapis, dokument časa.
Ne vem, ali ste si razstavo ogledali. Jaz sem si jo in, žal, lahko potrdim, da so zgornje ocene točne. Podale so jih tri – od tega dve izjemno dobri – poznavalke življenja in dela Alme M. Karlin. V nadaljevanju bom razkrila njihovo identiteto, pred tem pa bom podala svojo kritiko razstave – kot dolgoletna raziskovalka življenja in dela Alme M. Karlin. Kot kustosinja in muzejska svetovalka v Pokrajinskem muzeju Celje, do nedavnega skrbnica Zbirke Alme Karlin. Kot avtorica izjemno dobro sprejete/ocenjene prve znanstvene monografije o njenem življenju, delu in zapuščini Neskončno potovanje Alme M. Karlin (2020) – pred tem je bila razprodana tudi moja knjiga Kolumbova hči: Življenje in delo Alme M. Karlin (2011). Kot avtorica številnih člankov, predavanj in okroglih miz o njej. Kot avtorica odmevnih razstav o njej – med drugim velikih preglednih razstav Kolumbova hči Alma M. Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani (2017/18) in Alma M. Karlin Einsame Weltreise / Sama okoli sveta v Wetmuseumu Wien na Dunaju (2021/22) – ki po nekaterih strokovnih ocenah velja za enega največjih dosežkov slovenskega muzealstva – ter razstave Japan at Last! (Končno Japonska!) v nemškem kulturnem centru OAG Haus v Tokiu (2022). Kot muzealka, ki se zavedam lepote in odgovornosti mojega poklica. In nenazadnje, kot nesojena avtorica razstave o Almi M. Karlin v Frankfurtu.
Septembra 2022 so me, kot uveljavljeno avtorico razstav o Almi M. Karlin in poznavalko njenega življenja in dela, k sodelovanju povabili osrednji akterji nastopa Slovenije kot častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023 – dr. Miha Kovač, dr. Amalija Maček in drugi. Več mesecev sem nato snovala razstavo, na podlagi pridobljenih informacij, tlorisov in fotografij predvidenih razstavnih površin v Haus am Dom v Frankfurtu. Direktor Pokrajinskega muzeja Celje (PMC) Stane Rozman pa se je v tem času odločil – ne da bi mi to povedal –, da ne bom avtorica te razstave.
Odgovornost Staneta Rozmana, direktorja Pokrajinskega muzeja Celje
Očitno je, da je Stane Rozman mojo izključitev načrtoval in jo sistematično izvedel, po korakih, ki si logično sledijo. (To se zdaj kaže kot njegov modus operandi.) Najprej je 28. 2. 2023 pisno napovedal, da bo imenoval projektno skupino za postavitev razstave. (To se je zgodilo prvič. Sem avtorica več uspešnih, zelo kompleksnih razstav, ki sem jih doslej vse zasnovala in postavila brez tovrstne »projektne skupine«.) Tej napovedi je dodal absurdno pojasnilo – glede na to, da sem kustosinja Pokrajinskega muzeja Celje –, da »bo to razstava Pokrajinskega muzeja Celje in ne razstava Barbare Trnovec. 15. 3. 2023 je svojo napoved uresničil in projektno skupino formalno imenoval; sebe je imenoval za vodjo projekta, mene pa za kustosinjo razstave. Kljub temu imenovanju mi je še nadalje onemogočal, da bi si šla ogledat razstavni prostor v Haus am Dom v Frankfurtu. Med drugim je 24. 4. 2023 preklical že dogovorjeno srečanje v Haus am Dom in ne le meni, ampak tudi nekaterim drugim, povzročil velike skrbi.
Na sestanku dela kolektiva Pokrajinskega muzeja Celje, 5. 5. 2023, je končno povedal, da me izključuje iz projektne skupine in da mi bo odvzel skrbništvo nad Zbirko Alme Karlin. Brez pojasnila, zakaj se je tako odločil. Povedal je le še to, da se je o tem posvetoval – in se dogovoril, da to lahko naredi –, z nekom na Ministrstvu za kulturo (?!). Iz zanesljivega vira sem izvedela, da naj bi to bila mag. Marija Brus.
9. 5. 2023 je z uradnim dopisom imenoval novo projektno skupino in takrat podal absurdno pojasnilo, da se »zaradi nejasnosti v zvezi z avtorskimi pravicami pri knjigah Kolumbova hči in Neskončno potovanje Alme M. Karlin menja projektna skupina za postavitev razstave«. (Torej zato, ker je on prekršil Pogodbo o avtorskem delu št. 4/91-11 in s tem prekršil moje avtorske pravice, me je izključil iz projektne skupine?!) S tem sem bila seznanjena 19. 7. 2023, ko mi je bil dopis/dokument vročen. Kustosinji razstave sta bili po novem dr. Tanja Roženbergar (Slovenski etnografski muzej) in dr. Marija Počivavšek (Muzej novejše zgodovine Celje). Nekoliko kasneje se jima je kot soavtor razstave pridružil tudi Stane Rozman, kar je še en absurd več.
Odgovornost mag. Marije Brus z Direktorata za dediščino Ministrstva za kulturo
O dogajanju v Pokrajinskem muzeju Celje – ne le o dogajanju v zvezi z razstavo o Almi M. Karlin v Frankfurtu, ampak tudi o številnih drugih nepravilnostih – sem 17. 5. 2023 obvestila Ministrstvo za kulturo (dalje: ministrstvo), saj je ministrstvo z dopolnilno odločbo omogočilo financiranje postavitve razstave, ki sem jo dala v Program dela za leto 2023. Pismo sem naslovila na Špelo Spanžel, generalno direktorico Direktorata za kulturno dediščino, v vednost ga sem ga poslala tudi vašemu kabinetu. Med drugim sem Špelo Spanžel prosila za pojasnilo, kdo na ministrstvu je direktorju PMC Stanetu Rozmanu rekel, da me lahko oziroma naj me – kot vabljeno avtorico razstave o Almi M. Karlin v Frankfurtu – izključi iz projekta in mi, kot pristojni kustosinji, odvzame skrbništvo nad Zbirko Alme Karlin. Poleg tega sem jo prosila, naj ukrepa tudi v zvezi z drugimi nepravilnostmi v Pokrajinskem muzeju Celje, s katerimi sem jo seznanila. (V telefonskem pogovoru je bila zelo razumevajoča. Povedala je, da je tudi ona bila žrtev mobinga na delovnem mestu. Njen uradni odgovor me je zato še toliko bolj negativno presenetil.)
12. 6. 2023 sem z Ministrstva za kulturo RS prejela odgovor, ki sta ga dva pravnika ločeno označila za »sramoten, pilatovski odgovor«. Pripravila ga je že omenjena sekretarka mag. Marija Brus z Ministrstva za kulturo, Direktorata za dediščino, Sektorja za muzeje, arhive in knjižnice. Odgovor je podpisala tudi že omenjena Špela Spanžel. Pojasnili sta mi, da »ministrstvo v primeru internih nesoglasij nima pristojnosti in ni stranka v postopku reševanja tovrstne problematike«. V zvezi z realizacijo razstave o Almi M. Karlin v okviru Frankfurtskega knjižnega sejma pa sta med drugim zapisali, da je za realizacijo odgovoren direktor Pokrajinskega muzeja Celje, ministrstvo pa da podpira medinstitucionalno izvedbo. Zapisali sta: »V korist čim boljše prezentacije slovenske kulturne dediščine in muzejskega strokovnega dela na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu ministrstvo podpira medinstitucionalno sodelovanje in sodelovanje strokovnjakov ter kustosov, ki proučujejo življenje in opus Alme Karlin. Ministrstvo je za projekt zagotovilo sredstva, organizacija in realizacija pa je v pristojnosti Pokrajinskega muzeja Celje.« Ministrstvo je torej za projekt zagotovilo finančna sredstva (ne vem koliko, ko sem še bila vključena, smo se pogovarjali o dvajset do petindvajset tisoč evrih).
Tako je bila tlakovna pot »medinstitucionalnemu projektu, občasni razstavi Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin (Alma Maksimilijana Karlin – pisateljica)«.
Odgovornost »strokovnjakov in kustosov, ki proučujejo« Almo M. Karlin
Direktor PMC Stane Rozman je torej s soglasjem in podporo Ministrstva za kulturo sklical novo projektno skupino in nekoliko kasneje samega sebe imenoval za soavtorja razstave o Almi M. Karlin. »Strokovnjaki in kustosi, ki proučujejo« Almo M. Karlin – kakor je bodoče avtorje razstave označila mag. Marija Brus –, so se strokovni in laični javnosti predstavili v sporočilu za javnost, 31. 7. 2023. Zapisali so: »Avtorji razstave se z raziskavami in predstavitvami dela in življenja Alme M. Karlin ukvarjajo že dlje časa: Tanja Roženbergar – raziskava, dokumentacija pričevanj in razstava Alma vox populi, publikacija Almine meje in margine; Marija Počivavšek – strokovno sodelovanje pri knjižnih projektih Moji zgubljeni topoli, Peš po domačih krajih idr.; Stane Rozman – organizacija razstav o Almi Karlin v mednarodnem prostoru, v tokratnem fokusu pa izpostavljajo Almino bogato in raznovrstno literarno pot.«
Z gotovostjo lahko zatrdim, da Stane Rozman ni niti strokovnjak, niti proučevalec, niti poznavalec življenja in opusa Alme M. Karlin. Niti ni avtor ene same samostojne muzejske razstave. Nima niti strokovnega izpita za kustosa. In tudi ni organizator razstav o Almi Karlin v mednarodnem prostoru. Kaj takšnega trditi je bizarno in bi bilo smešno, če ne bi imelo tako resnih posledic! Kot kustosinja Pokrajinskega muzeja Celje sem sodelovala/sklicala/vodila na desetine izjemno zahtevnih in odgovornih poslovnih/strokovnih sestankov v angleškem jeziku. Še zlasti, ko sem pripravljala razstavo o Almi M. Karlin na Dunaju, pa tudi ko sem pripravljala razstavo v Tokiu. Dvomim, da kdorkoli, razen navedenih »strokovnjakov in kustosov, ki proučujejo« Almo M. Karlin, upa zapisati, da je to počel Stane Rozman.
Dr. Tanja Roženbergar kot svojo prvo referenco omenja »raziskavo«, žal pa ne pove prav ničesar o tej »raziskavi«, zato te »raziskave« ne moremo presojati. Kot referenco navaja tudi projekt Vox Populi. Ta projekt poznam; leta 2002 so v Muzeju novejše zgodovine Celje začeli zbirati pričevanja o Almi M. Karlin. Leta 2007 so na razstavi Alma Vox populi predvajali ta pričevanja. Z zbiranjem pričevanj so nadaljevali tudi po tem. Po spletu okoliščin sem bila 16. 2. 2008 navzoča, ko je Tanja Roženbergar (takrat še Šega) v Mariboru intervjuvala in snemala pričevanje Fanike Čerič – po moji oceni ene najpomembnejših pričevalk, s katero sem naredila več intervjujev in tudi posnela njeno pričevanje. Takrat sem bila izjemno neprijetno presenečena spričo nevednosti Tanje Roženbergar. Iz vprašanj, ki jih je zastavljala gospe Čerič je bilo mogoče sklepati, kako malo v resnici ve o Almi M. Karlin. Upravičeno lahko dvomimo, da danes ve dosti več, glede na to, da kot svojo tretjo in zadnjo referenco navaja zbornik Almine meje in margine (2009), v katerem je bila avtorica kratke uvodne besede, transkripcije omenjenih pričevanj in kratkega članka o fondu Alme Karlin v MNZC.
Urednica zbornika Almine meje in margine in avtorica prispevka v tem zborniku o »vojnih spominih« Alme M. Karlin je bila dr. Marija Počivavšek, tretja avtorica oziroma soavtorica razstave v Frankfurtu. Prav zaradi teh Alminih »vojnih spominov«, ki so leta 2007 izšli pod naslovom Moji zgubljeni topoli: Spomini na drugo svetovno vojno, jo je 27. 11. 2017, na simpoziju z naslovom Alma, pisateljica, v očitno in veliko zadrego spravila prevajalka, publicistka, raziskovalka in aktivistka Alenka Puhar. Simpozij sem zasnovala, (so)organizirala in vodila v sklopu spremljevalnih dogodkov k razstavi Kolumbova hči Alma M. Karlin v Cankarjevem domu. Udeležilo se ga je blizu 200 slušateljev. Alenka Puhar je na simpoziju nastopila z referatom in med drugim povedala, da »obstaja utemeljena domneva, da je ekipa, ki je pripravljala objavo Mojih zgubljenih topolov, vsaj en kočljiv odlomek nameravala izpustiti. Mogoče jih je bilo več. Poskusili so torej cenzurirati Almo Karlin«. Dr. Marija Počivavšek, ki je bila na simpoziju prisotna kot slušateljica, se takrat ni odzvala niti z besedo. Pa bi se lahko, kot nekdo, ki »se z raziskavami in predstavitvami dela in življenja Alme M. Karlin ukvarja že dlje časa«.
(Med obsežnim raziskovanjem vojnih let Alme Karlin je Alenka Puhar prišla tudi do Hansa Jaklitscha, potomca tiste družine v Srednji vasi, kjer je Alma Karlin jeseni 1944 nekaj časa živela. Po besedah Alenke Puhar je Jaklitsch »iz celjskega muzeja novejše zgodovine poleti 2007 dobil nekaj strani iz nastajajoče knjige v slovenščini, s prošnjo za osvetlitev, dopolnitev, mnenje. Potem je prosil še za original. Kot človek, ki zna enako dobro nemško in slovensko, je hitro opazil, da je v prevodu ‘preveč stavkov in besed, ki, po mojem mnenju, ne sodijo v nemški besednjak … Poleg tega imam občutek, da so posamezni stavki prevedeni nekorektno, z namenom’. Enega odstavka, precej ostrega, pa ni in ni mogel najti. Citiram pismo, ki ga je gospod Jaklitsch septembra 2007 poslal v Celje gospe Tanji Roženbergar Šega. (…) Škoda, da gospa Marija Počivavšek vprašanja ni načela na samem simpoziju. Hans Jaklitsch je bil namreč tam, v množici poslušalcev, in mu verjetno ne bi bilo odveč reči kakšno besedo.«)
Vsaj še eno pomembno referenco bi lahko obe, dr. Tanja Roženbergar in dr. Marija Počivavšek navedli, pa je nista: leta 2002 sta bili obe zaposleni v MNZC, in sta obe sodelovali pri prevzemu predmetov iz hiše v Pečovniku, v kateri je zadnjih pet let pred smrtjo – po vrnitvi iz partizanov in zaplembi premoženja –, v veliki revščini, hudo bolna in brez dokumentov živela Alma M. Karlin. Obe sta podpisali »dokazilo o prevzemu predmetov« iz hiše v Pečovniku 44, v restavriranje in obnovo. Naknadno bi morala dr. Roženbergar pripraviti in posredovati Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Celje (dalje: ZVKDS) še seznam predmetov prevzetih iz t. i. »Almine in Theine hiške za goste«, to pa se po besedah pristojne osebe na ZVKDS Božene Hostnik, kljub večkratnemu pozivu, ni zgodilo. Božena Hostnik upa, da bodo vse prevzete predmete v MNZC našli, saj namerava z njimi opremiti že omenjeno, obnovljeno »hiško za goste« v Pečovniku. Na srečo so ohranjene fotografije teh predmetov. Zdaj, ko sta se dr. Roženbergar in dr. Počivavšek ponovno ukvarjali z Almo M. Karlin, je zagotovo pravi čas, da poiščeta manjkajoči seznam in predmete.
Moja odgovornost do Alme M. Karlin ter strokovne in laične javnosti
Razstava Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin v Haus am Dom v Frankfurtu je bila odprta 15. 9. 2023. Sama sem si jo ogledala dvakrat, 20. in 22. 10. 2023, in se tudi sestala s pristojno osebo v Haus am Dom za gostovanje te razstave dr. Liso Strassberger. Razstavo sem si lahko ogledala zahvaljujoč povabilu Javne agencije za knjigo, da bi kot poznavalka Alme M. Karlin sodelovala na Frankfurtskem knjižnem sejmu (vsaj) na dogodku Alma Karlin – ženske kot diplomatke, skupaj z dr. Ano Polak Petrič, veleposlanico RS v Nemčiji – s katero sva odlično sodelovali pri gostovanju razstave o Almi M. Karlin Japan at last! v Tokiu –, in z moderatorko dogodka Britte Jürgs, nemško založnico, ki izdaja dela Alme M. Karlin ter dobro pozna mojo monografijo Neskončno potovanje Alme M. Karlin, ki je izšla tudi v nemškem jeziku, in razstavo Kolumbova hči Alma M. Karlin, ki si jo je ogledala v Cankarjevem domu. (Napovednik dogodka: https://sloveniafrankfurt2023.com/dogodki/dogodek/alma-karlin-zenske-kot-diplomatke)
Direktor Stane Rozman mi je na vsak način poskušal preprečiti odhod v Frankfurt – kamor sem potovala zasebno, vzela sem dopust –, celo grozil mi je s posledicami, ki jih bo imela moja morebitna udeležba na dogodku. Za pomoč sem morala prositi sindikat SVIZ, odločno sta mojo udeležbo na dogodku podprla dr. Miha Kovač in dr. Amalija Maček, za kar sem jima zelo hvaležna.
Svojo kritiko razstave Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin v Haus am Dom v Frankfurtu sem delno podala že med nastopom na dogodku in jo ponavljam ter dopolnjujem na tem mestu. Vse zapisano je v nadaljevanju, v prilogi podprto s fotografijami, ki sem jih posnela na razstavi.
Po mojem trdnem prepričanju in strokovni oceni je s to razstavo zamujena in izgubljena izjemna priložnost Pokrajinskega muzeja Celje in Slovenije, za promocijo Alme M. Karlin, za promocijo vrhunske slovenske kulturne dediščine svetovnega formata in slovenske muzejske stroke, s to razstavo je narejena velika škoda ugledu slovenske muzejske stroke, ta razstava je bojkot Alme M. Karlin.
(Naš nastop je dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=QyUuBZTOyuA&t=7535s. Začne se na 2:05:07. Odzivi na nastop so bili v Frankfurtu izjemno dobri.)
Razstava Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin v Haus am Dom v Frankfurtu je daleč, zelo daleč od »čim boljše prezentacije slovenske kulturne dediščine in muzejskega strokovnega dela na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu,« kar je bil cilj Ministrstvo za kulturo, ko je podprlo Staneta Rozmana, da me izključi iz projekta in mi odvzame Zbirko Alme Karlin.
Razstava je necelovita, slabo strukturirana, vsebinsko izjemno osiromašena, neambiciozna – še zlasti glede na izjemno priložnost –, nekreativna, neinovativna, brez sporočil za današnji čas, z vidika muzejske stroke vidimo številne nedopustne strokovne napake, vtis je, da je »na hitro zmetana skupaj«, oblikovno je diletantska (oblikoval jo je Tak kolektiv), skratka v vseh mogočih pogledih podpovprečna. Prav v ničemer ne dosega ravni, ki bi bila dostojna za tako izjemno priložnost, kot je bilo letošnje častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu.
Nemškemu in nemško govorečemu občinstvu – besedila na razstavi so v nemškem jeziku –, bi po moji oceni, morali Almo M. Karlin predstaviti celovito, ne pa parcialno, zgolj kot pisateljico. Alma M. Karlin je bila veliko več kot zgolj pisateljica. Predvsem je bila nosilka izjemnih vrednot: samosvoja, pogumna, pokončna, neuklonljiva, zavezana iskanju Resnice ali poimenovanju stvari s pravim imenom, ne glede na ceno, nadvse je ljubila učenje, svoje znanje je delila z drugimi. To je nedvomno izjemno pomembno sporočilo za današnji čas! Obenem Alma M. Karlin sodi med največje popotnike vseh časov in sama si že leta prizadevam, da bi jo mednarodno (ponovno) umestili mednje. Tako kot ona, ni sveta pred njo prepotoval nihče! Bila je tudi novinarka, raziskovalka in aktivistka, z zelo jasnim poslanstvom, z izobraževalnimi in političnimi cilji. Bila je velika nasprotnica vseh totalitarizmov, za kar je plačala strahovito ceno. Tudi to je izjemno pomembno sporočilo za današnji čas! O tem obiskovalci razstave v Frankfurtu ne izvedo ničesar. Ko je dr. Lisa Strassberger, ki dobro pozna mojo monografijo Die Endlose Reise der Alma M. Karlin: Leben, Werk, Nachlass, pozvala direktorja Staneta Rozmana, da bi na razstavi osvetlili tudi medvojno in povojno obdobje življenja in delovanja Alme M. Karlin, ji je, po njenih besedah, odgovoril, da tega obdobja ne bodo posebej izpostavljali. Bila je neprijetno presenečena in razočarana. Trdim, da odgovor Staneta Rozmana ni naključje, saj to ni prvič, da poskuša prikriti določena dejstva iz tega obdobja novejše zgodovine.
Razstava, po besedah avtorjev »gradi na izpostavljenih citatih iz njenih (Alminih, op. p.) knjižnih del, s katerimi presprašuje vedno aktualna vprašanja o pozicijah moči, vlogi tradicij, vprašanju spolov in družbenih neenakosti.« Kakšne velike besede! Kakšno prazno besedičenje! Kaj le imajo obiskovalci od kratkih citatov, iztrganih iz konteksta, in plastičnih naslovnic knjig, v povešenih plastičnih žepih, navešenih po stenah, pa čeprav gre za »36 prvih knjižnih izdaj Alme M. Karlin«? Sprašujem se, ali so avtorji s to intervencijo v prostor hoteli biti interaktivni? Ali so pričakovali, da se bodo obiskovalci malce poigrali, pozabavali s plastičnimi naslovnicami knjig, tako da jih bodo jemali iz žepov po stenah in jih tja vračali?! In – kar je veliko pomembneje – sprašujem se, kaj konkretno naj bi obiskovalce na tem mestu nagovarjalo k premislekom o pomembnih, aktualnih vprašanjih?
Stenam, prekritim s plastičnimi naslovnicami in citati, iztrganimi iz konteksta, za zaprtimi vrati brez oznake, ki bi obiskovalca napotila na nadaljnji ogled razstave – ta velika strokovna napaka se na razstavi ponovi večkrat –, sledi temen hodnik. Če ga seveda odkriješ. Hodnik je poln neposrečeno uokvirjenega papirnega gradiva, v glavnem dokumentov in fotografij. Avtorji razstave so za to gradivo zapisali, da »razstavljeno gradivo priča o povezavah in prizadevanjih med Karlinovo, njenimi deli, različnimi založniškimi hišami in kritiki.« V veliki meri je to gradivo iz Zbirke Alme Karlin, ki ga je direktor Stane Rozman 12. 6. 2023, v moji odsotnosti in ne da bi me o tem obvestil, odnesel iz moje pisarne v Pokrajinskem muzeju Celje. (Na tem mestu velja navesti še en zanimiv podatek, ki sem ga pridobila v Frankfurtu. Stane Rozman je dr. Lisi Strassberger na vprašanje, zakaj razstave ne postavljam jaz, odgovoril: »Se mi ne javlja, ni dosegljiva, pa sem bil jaz primoran vskočiti.«)
Pano, ki spremlja to nedoumljivo prezentacijo gradiva, navešenega po stenah hodnika, vsebuje natanko tri povedi, ki so »raztegnjene« čez celoten pano. Povzemam vsebino teh treh povedi, za boljše razumevanje in ilustracijo. Vsebina panoja je približno takšna: »Razstavljeno izvirno gradivo priča o povezavah med pisateljico Almo, njenimi deli in različnimi založbami v Nemčiji ter drugimi založniki, ki so izdajali njene knjige, predvsem v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V časopisih (…) lahko najdete navdihujoče ocene o njenih zapisih in razmišljanjih s potovanja okoli sveta. Ta del razstave bogatijo fotografije, ki jih je avtorica posnela na svojem potovanju, in portretne fotografije te drobne ženske velikih misli.« Ta zapis, seveda, ni rezultat kakšne resne analize razstavljenega gradiva, ta je prepuščena obiskovalcem, ki se, večinoma, z Almo M. Karlin srečujejo prvič. Vtis je, da so avtorji razstave, tudi na tem mestu, s prekrivanjem sten obupano poskušali prikriti vsebinski primanjkljaj.
Omembe vreden je tudi ambient s stolom, pisalno mizo in pisalnim strojem eriko. Ta ambient je namreč zgolj slab plagiat mojih ambientov, ki sem jih postavila na razstavi Azija me je povsem uročila in Alma M. Karlin Einsame Weltreise/Samotno potovanje. Zemljevid Alminega (literarnega) potovanja okoli sveta, pa je zame prispodoba celotne razstave! Prepričana sem, glede na svoje izkušnje, da bi ga veliko bolje pripravili otroci za razstavo na kakšnem osnovnošolskem hodniku! In tako naprej, in tako naprej … Opisane strokovne napake, bi lahko pripisali nekomu s popolnim nepoznavanjem abecede postavljanja razstav, nikakor pa ne muzealcem. Izgovor, da je razstavni prostor zahteven, ne pride v poštev. To je strokovno vprašanje, na katero izkušen, kompetenten, ustvarjalen kustos zlahka odgovori!
Strinjam se z vsemi uvodoma navedenimi, strnjenimi ocenami razstave Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin v Haus am Dom v Frankfurtu; z oceno dr. Amalije Maček, da je razstava »Sramota za Slovenijo!«, z oceno Britte Jürgs, kateri je asistentka poslala fotografije z razstave, ki jih je komentirala z besedami »Katastrofa. To je šokantno!«, in z oceno publicistke in urednice Irene Cerar, da je to »klavrna razstava, slabo izvedena«. Fotografije, ki sem jih posnela na razstavi in sledijo v prilogi, govorijo same zase in ilustrirajo/podpirajo to, kar sem zapisala. Če bo potrebno, bom podala dodatna pojasnila.
Medinstitucionalno sodelovanje tokrat, očitno, ni obrodilo sadov. Je pa odprlo številna vprašanja, ki terjajo odgovore (tudi) Ministrstva za kulturo, saj je »v korist čim boljše prezentacije slovenske kulturne dediščine in muzejskega strokovnega dela na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu« podprlo mojo izključitev iz projekta in omogočilo sodelovanje »strokovnjakov ter kustosov, ki proučujejo življenje in opus Alme Karlin«.
Za odgovor se vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam!
Barbara Trnovec
Celje, 17. 11. 2023
PRILOGA: Fotografije (razen dveh) so bile posnete na razstavi Alma Maximiliana Karlin – Schriftstellerin v Haus am Dom v Frankfurtu, 20. in 22. 10. 2023, avtorica fotografij sem Barbara Trnovec.
Večina vprašanih, na kaj jih asociira nosilna podoba razstave, ki jo vidimo na vabilu, na panoju v vhodni avli in na zloženki, je izstrelila: »Nazi Design!« Izbor fonta je zelo ponesrečen in povsem nepremišljen. Tudi sicer je oblikovno, po besedah profesionalca, »vse narobe«.
