Piše: Frančiška Buttolo
Kot vedno, so mladi komunistični “žavbarji” razburili slovensko javnost z grožnjami, da v Sloveniji še ni svobode, da nas komunisti še vedno lahko pobijajo brez pravnih meja. Takšne besede prihajajo iz – kot mineštra pisane Svobode – rumeno liberalne, zeleno levičarske, komunistične in še bog ve kakšne stranke. Prej pa je bil menda glavni žavbar v stranki skrajne levice.
Kakorkoli, mladi krvavo rdeči tovariš je odkrito povedal, če njegove “globoke” misli potegnemo do konca, prav do rdeče črte, da so povojni poboji največji ponos slovenske komunistične kulture in civilizacije, zato bi bilo najbolje vse, ki kontrarevolucionarje in podobne izdajalce še vedno objokujejo in jih imajo za žrtve revolucionarnega stalinizma, postrelili s “šusom” v glavo.
Torej na tradicionalni partijski način bi morali, kot govorijo žavbarji, pokončati skoraj polovico nekomunističnih državljanov Slovenije. Kot so to že začeli izvajati s povojnimi poboji. Ne, nihče iz levih strank, zdaj vseh na oblasti, ni protestiral proti sovražnemu govorjenju enega od žavbarjev. Ker je polna vsa Slovenija samih duševno zaostalih in ideološko norih revolucionarnih žavbarjev.
Se je pa oglasila gospa predsednica države. Ni obsodila niti enega od številnih žavbarjev, še najmanj pa najmlajšega, z revolucijo obsedenega komunista. Z vso resnostjo pa je predsednica države poudarila, da bo potrebno s temi žrtvami nekaj storiti, enkrat za vselej bo potrebno nehati s prerekanji. No, kultura ji res ni dovoljevala ravno kakih komunističnih partizanskih groženj. Ona bi samo prepovedala – demokratična predsednica države – govoriti in pisati o komunističnih grozodejstvih. Zato, da ne bi bili razdvojeni. Preprosto, povedala je samo začetni del mladega žavbarja, njegovih “svetlih” sanj, da bi morali čimprej prepovedati govorjenje in pisanje o žrtvah komunizma med drugo svetovno vojno in po njej. Razlika med žavbarjevimi izjavami in izjavo gospe predsednice je samo v tem, da bi gospa predsednica ukazala naj bomo tiho, tovariši žavbarji pa bi “kaznoval” tiste, ki ne bi hoteli molčati.Elita bi pobijanje ukazala, delavski razred pa bi ga izvedel. Komunistična klasika. Tito po Titu v Sloveniji
Sama moram priznati, da se mi zdi edino pomembno to, da bi rehabilitirali domobrance. Revolucionarni komunisti so na začetku druge svetovne vojne satansko morili povsem nedolžne posamezne skupine – v mestih in na podeželju. Množično so pobijali pripadnike iz komunističnemu delavskemu razredu “sovražnih” družbenih slojev – meščanstva, kmetov, duhovnikov. S temi svojimi strahotami so prebivalce iz delavskemu razredu menda nevarnih slojev – prisilili, da so zaprosili za pomoč v orožju proti komunističnim revolucionarjem. Prav to pa je bil cilj revolucionarnih stalinistov.
Razrednega sovražnika so komunisti z največjim nasiljem premišljeno in načrtovano pognali v sovražnikovo naročje. V naročje nacizma. Prav ta PAHNJENOST protikomunistov na napačno stran zgodovine, pa je bila za slovenske komunistične revolucionarje že zmaga komunistične revolucije. Zmaga levega totalitarizma. In ta pokvarjeni Titov, Kardeljev in Kučanov komunizem je še vedno v Sloveniji edina politična realnost. Izhoda pa ni. Slovenci so razumsko in po izobrazbi že za sto klafter nižje, kot so bili pred drugo svetovno vojno, pa naj o etiki ne rečemo niti besede. Pa saj poštene ljudii še vedno kar tako zapirajo, ker pač moramo imeti notranjega sovražnika. Na primer, že prav nagnusno je to večno sodno preganjanje Janeza Janše. Ko na televiziji vidimo tiste totalno idiotske pravnice in pravnike, ki “nakladajo”, kaj vse je domnevno in v resnici zagrešil Janez Janša, lahko samo bruhamo in ugasnemo televizor. Čisti esesovski idioti, pravosodni zločinci, ki bi morali na kako pravno neoporečno sodišče, kjer bi pošteni sodniki zmešani Sloveniji povedali, da so v naši državi na politični in sodni oblasti totalitarni zločinski norci.
