Piše: Miha Burger
Zaradi smisla vzgona življenja. Ki jih sili da to počno na zelo določljiv način. Seme ali kal vzklije in raste, se dviguje proti nebu, ima vzgon življenja in v nekem trenutku poskrbi da nastane novo seme, ki nadaljuje ta vzgon življenja v svoji obliki življenja, znova in znova in znova. Čas ima zelo majhen pomen, času lahko pri tem vprašanju celo vzamemo pomen.
Življenje je eno samo. Nekoč je nastalo, nekoč bo izginilo, a čas ni važen. Nima pomena vsaj ne pri tem vprašanju. A življenje nosi v sebi tudi dvojnost. Je življenje celote in je življenje vsakega od delov, ki sestavljajo celoto; a celota ni isto kot seštevek vseh delov ki sestavljajo celoto. To je tudi jedro filozofije oz. etike in estetike Bauhausa, umetniškega gibanja na začetku prejšnjega stoletja, ki je v dobršni meri vplivalo na moje življenje in delovanje. Življenje živi istočasno tako kot celota in kot vsak delček te celote, kot si ti ali jaz ali drevo ob robu gozda, zaradi vzgona, ki se je sprožil iz širšega vesoljskega vzgona, ki je v svojem začetku in koncu nedoločljiv, naj se človeštvo še tako trudi da bi določilo stvarnika. A nedoločljivost lahko dojamemo in sprejmemo edino če času vzamemo pomen. A življenje je določljivo, zato drevesa rastejo. Ker so en delček življenja. Kot so vse druge oblike ki sestavljajo celoto življenja. A za ohranitev življenja, za preprečitev izumrtja življenja, je osnovna misel iz filozofije Bauhausa premalo.
Lahko iskanje odgovora na vprašanje zakaj drevesa rastejo prinese tudi tisto misel, tisto idejo ali preboj ideje, ki bo zagotovil ohranitev življenja? Čeprav vrsta mislecev trdi da preboj ni možen, vključno s Henrijem Milerjem, ki pravi da je ljudem važen samo lastni ego, druge ni, takole zapiše tam sredi dvajsetih prejšnjega stoletja: – še ko preti izumrtje, čeprav zvonijo vsi zvonovi, človek postavi svoj ego na prvo mesto – Tudi Herman Hesse v Stepnem volku pravi podobno, sredi tridesetih, v času vzpona Hitlerja zapiše: – nekajkrat sem zapisal, da mora vsak narod in celo vsak posameznik, namesto da bi se zazibal v dremež z zlaganimi političnimi vprašanji o krivdi, raziskovati sam pri sebi, koliko je z napakami, oprostitvami in slabimi navadami, sam zakrivil vso zagato, vojne, in vso drugo stisko na svetu; ne, vsak se ima za nedolžnega, nihče si ne očita ničesar, nihče ni ničesar zakrivil! Eno uro premišljati, iti za nekaj časa vase in se vprašati, koliko si sam deležen in sokriv nereda in hudobije na svetu, glej, tega noče nihče!…Nobenega pomena nima misliti, govoriti, pisati kaj človeškega, nobenega pomena nima, da bi človeku hodile dobre misli po glavi – na dvoje, troje ljudi, ki to delajo, pride dan za dnem tisoč časopisov, govorov, javnih in skrivnih sej, ko se vsi ženejo za nasprotnim in to tudi dosegajo-
Ali ni sedaj ob Putinovi grožnji in vseh ostalih grožnjah današnjega časa vse podobno kot sta zapisala oba pisatelja že pred drugo svetovno vojno? In kaj naredi človek? Ves tvoj izum svetlobe, dragi nedoločljivi stvarnik, ne pomaga, človeštvo, tvoj največji dosežek življenja, prilagojen ne samo za videnje svetlobe, ampak celo za razumevanje svetlobe, ne vidi kako preprečiti uničenje življenja, kako najti rešitev, ker je preveč zazrt sam vase, ne vidi življenja kot celote, vidi le sebe, čeprav bo naslednji hip izginil.
Le z zapisom na to temo se še lahko osmislim. Le z zapisom in predlogom rešitve kako se zoperstaviti uničenju življenja. Ne bom trdil da lahko moj predlog zaživi, rodi sadove, a je predlog in edino po poti preizkusa predloga, tudi kateregakoli drugega predloga, je moč nadaljevati Pot. Ja, Pot pisano z veliko začetnico, ki jo je očitno nek stvarnik nekoč začel, nekoč ustvaril, zapisal v kodo življenja, v kodo osmislitve, ko je dejal, naj bo svetloba, naj bo življenje. Nikoli ne bomo izvedeli kdaj in zakaj je to dejal in kako se je to zgodilo, a Pot obstaja, življenje obstaja, drevesa rastejo, svetlobo vidimo. A Pot in življenje sta očitno dosegla točko, ko je človek, ta najvišja oblika življenja, dosegel tudi znanje in način kako življenje kot celoto, ta drugi del življenja, ki se imenuje celota, uničiti. Kako vse to stvarstvo, vse kar je življenje doseglo in ustvarilo, celo v hipu uničiti. In osnovna naloga vseh in vsakogar, ki mu je bilo podarjeno življenje, je poskusiti preprečiti to uničenje, omogočiti da se Pot nadaljuje. In to s čim več predlogi kako to preprečiti, s čim več preizkusov teh predlogov. Če to ne uspemo, svetloba ne bo koristila ničemur, bo izgubila svoj osnovni smisel, bo samo še tema in nič drugega. In drevesa ne bodo več rasla. Še stvarnik bo izginil v temi…
Miha Burger, aktivni državljan
