Piše: Franc Bešter
Živimo v poslednjih časih. A ne tik pred koncem sveta, ampak pred koncem neke dobe. Moderne dobe. To resnico sem spet povzel iz knjige RŽVB, kot že večkrat. Navedeno smatram za »resnico«, ker Bog pozna tudi vso prihodnost, zato tudi prihodnost in usodo naše civilizacije, ki se je odločilno in usodno razširila na ves planet.
Glede na to dejstvo pa se postavlja dvoje ključnih vprašanj: zakaj se čas naši dobi izteka, in kam naj bi kot človeštvo šli po njenem koncu. Se pravi, treba je ustvariti neko vizijo za prihodnost (Jože Pučnik je izjavil, da bo Slovenija propadla, če ne bo imela vizije. Resnici na ljubo: tudi Evropa je nima!). Mislim, da je eden od vzrokov za pomanjkanje ciljev in načrtov v Sloveniji tudi obremenjenost naroda s preteklostjo. Posledica nasilne komunistične revolucije, razdeljenosti naroda, sovraštva, neporavnanih računov…, v mnogočem razumljivo, saj pol stoletja nismo smeli npr. o pobojih javno govoriti. A posledica je, da se preveč ukvarjamo s preteklostjo, ki je ni več mogoče spremeniti, France Bučar je o tem celo napisal knjigo (Ujetniki preteklosti). Ta ujetost v preteklosti je lahko nevarna, ker s tem izgubljamo sedanjost, ki je edino naša, in se ne usmerjamo v prihodnost, kjer nas čakajo novi izzivi. Če hočemo ustvarjati vizijo za prihodnost, je treba čim bolje razumeti sedanjost, zato pa tudi preteklost, ker je sedanjost posledica te preteklosti. Zato je zmotna drža mnogih današnjih »levakov«, naj namreč na komunistične zločine »pozabimo«. Ne, neka zgodovina nam je dana tudi zato, da bi se iz nje nekaj naučili – za sedanjost in prihodnost.
Vzroki za kriznost moderne
Kriza je neko prehodno stanje, a krize se lahko začnejo vrstiti (kar se nam dogaja zadnjih 20 let) in se spremenijo v splošno kriznost, ki se lahko konča tudi z neko katastrofo. Osebno menim, da bi bil boljši izraz »propadanje«, ki je neko trajno napredujoče stanje. Propadanje neke civilizacije. Kje so vzroki?
Tu bom izhajal (kot že večkrat) iz svoje teze o visoko razvitih orodjih. Moderna doba je izpeljala to zadnjo (morda največjo) revolucijo v razvoju orodij, moderni znanost in tehnika sta postali alfa in omega naše civilizacije. Vendar, ta razvoj je začel izvajati tudi neogibne in številne negativne učinke na naravo in družbo. Kot posledico je začela civilizacija doživljati tudi zlome, svetovne vojne in revolucije v prejšnjem stoletju vidim v tej luči. Toda ta kultura nadaljuje naprej po tej poti: ali to pomeni, da nas neki zlomi neogibno še naprej čakajo, morda že v bližnji prihodnosti? Lahko da, kajti začeli so se kazati tudi številni pogubni učinki tehnike na naravo (onesnaževanje in njegove posledica), kar postaja katalizator za vedno nove vojne konflikte na planetu (npr. zaradi vode).
Negativni učinki na družbo: v knjigi RŽVB piše, da našo dobo med drugim označujeta racionalizem in materializem. Nedvomno posledica modernih znanosti in tehnike. Racionalizem in materializem pa vodita v ateizem, zato je moderna v svojem razvoju neizbežno končala v vsesplošnem brezboštvu. Razsvetljenstvo, ki pomeni vzpon teh (racionalističnih) znanosti, zato obenem pomeni začetek konca krščanske civilizacije. Sin razsvetljenstva je tudi komunizem, komunisti so (bili) dosledni racionalisti in materialisti, ki so potem povsod, kjer so prišli na Oblast, začeli načrtno širiti to kugo – racionalizem in ateizem. A kuga racionalizma se je razširila po vsem svetu, z njo pa brezboštvo, ki označuje naše čase. Ona je povzročila masovni odpad od vere, zato se je po svetu razširil tudi nered.
Pojav komunizma
Ali ga imamo lahko za božjo kazen (za grehe ljudi)? Vsekakor, če se namreč vse dogaja po božji volji, se je po tej višji Volji zgodil tudi komunizem. Vendar pa tudi zato, da bi se od vsega skupaj nekaj naučili. Na primer: ubijalska komunistična ideologija temelji na racionalizmu, gre torej za to, da bi se zavedli smrtonosnosti te kuge, ki povzroča smrt duše. Nadalje: komunisti so vzpostavili sistem, ki je temeljil na terorju, pritiskih, strahu. Policijski nadzor: organizirali so široko razpredeno mrežo ovaduhov, tajno policijo, ki je pazila tudi na besede državljanov, da, svobode govora ni bilo, in režim je stremel k temu, da bi nadziral in prepoznaval celo misli ljudi. Načrtno so širili ateizem, ker so verske ideje in Cerkev kot ustanova nekaj, kar je ovira pri vzpostavljanju totalne oblasti nad človekom. Toda, zaradi odsotnosti tega dejavnika (religije) je zavladal nered, država pa za svoje delovanje potrebuje nek red, ki pa so ga skušali vzpostavljati ravno s tem: z represijo režima.
Mislim pa, da je Bog dopustil komunizem še zaradi nečesa: vse to zlo in nesvoboda, kar je povzročila racionalistična ideologija, naj bi imelo tudi koristne povratne učinke. Ves ta nered, pritiski in masovno ovaduštvo, ko človek ni več mogel vedeti in prepoznati, s kakšnimi ljudmi ima v resnici opravka (kdo je prikrit ovaduh), kaj so v resnici konkretni dogodki (tu si z mediji nisi mogel pomagati, ker so bili vsi v službi režima, del propagande in zato polni laži in zavajanj), je posameznike (vsaj mene) navedlo k temu, da najde neko novo pot do resnice (ki ni pot »mesa in krvi«, torej filozofije), da začne sprejemati, kar prihaja od Duha (s tem premagovati racionalizem!), to razumevati in v življenju uporabljati. Seveda to zahteva radikalno preobrazbo načina mišljenja in življenja, kar je človek pripravljen storiti šele, če ga nekaj dovolj močno pritisne, a komunizem je bil po mojem ravno dejavnik takšnega pritiska.
Kuga se še naprej širi
Opisani komunizem trdega tipa obstaja še marsikje po svetu, znano je, kje. In komunistične ideje so še kako žive, le da se politično artikulirajo na razne nove načine, kot kulturni marksizem, prebujenstvo, ideologija LGBT, woke, levi liberalizem…, to se širi po vsem Zahodu in Zahod je danes zaradi vsega tega zblojen. Moderna doba oz. novoveška civilizacija je v splošni krizi (po mojem) tudi zaradi svojega enostranskega razvoja v zadnjih stoletjih. Ta razvoj je šel predvsem v smeri napredka empiričnih znanosti in moderne tehnike, in zato so tudi sodobni zahodnjaki izobraženi in strenirani na ta način: v smeri znanosti in tehnike. Tu pa gre za racionalistična znanja, ki povzročajo sekularizacijo in ateizacijo. Kar pa se tiče politike, je Zahod zdrsnil v neko obliko totalitarizma, gre namreč za totalno oblast Kapitala, večinoma za oblast globalistov v spregi s kulturnimi marksisti, to Oblast omogoča informacijska tehnika (mediji). Oblast Denarja: ker imajo medije tisti z dovolj denarja. Oblast častilcev Denarja, častilcev satana!
Torej, v končni fazi imamo (po nekem trajanju in razvoju, torej evoluciji) v svetu kapitalizma dokaj podobno situacijo kot se je v komunizmu vzpostavila z nasilno revolucijo: ateizirano družbo, nered, razpuščenost v spolnosti, laži, zavajanja, propagando v medijih. In nadzorovanje ljudi, le da se zdaj vrši na bolj prefinjene načine in tudi z najsodobnejšo (digitalno) tehniko. Sicer je pa to po svoje logično, saj ima liberalni kapitalizem za politični sistem liberalno demokracijo, le-ta pa ima nek skupni imenovalec s totalitarizmom (komunizmom), in to je racionalizem. Se pravi, oba sistema delujeta na isti (razsvetljenski) politični filozofiji, le da v komunizmu vlada ena (racionalistična in »edino zveličavna«) Ideologija, v demokraciji pa več ideologij (ali vsaj dve), ker je tu več strank, vsaka s svojo ideologijo, a so vse racionalistične, ker gradijo na postavki, da je z Razumom (in njegovimi dosežki) mogoče do resnice o (političnem) dogajanju in se zato na politični ravni mogoče pravilno odločati.
Politično in tudi vsakršno (duhovno, moralno) stanje na svetu torej dandanes nikakor ni dobro, a po nekem trajanju in razvoju se je glede na filozofijo, znanja, institucije, na čemer gradi svojo civilizacijo človek moderne dobe, vse skupaj moralo izteči v takšno stanje. A to stanje kliče po nekem izhodu, po nečem novem.
Izhod iz moderne, preseganje razsvetljenske paradigme
Splošna kriznost naše dobe, ki jo označujejo tako številne negativnosti, bo zagotovo vzpodbudila iskanje nekega izhoda, prehod v nekaj boljšega in naprednejšega. Tu se moramo spet učiti iz zgodovine: prehod iz srednjega veka v moderno je izpeljala renesansa, razmeroma kratko, a edinstveno obdobje v zgodovini, ki se ni pojavilo zgolj zaradi zatona srednjeveške paradigme, ampak tudi zaradi »črne smrti« – velike kuge, ki je pomorila pol Evrope. Res je, nova doba zahteva neke radikalne obrate v načinu mišljenja in življenja, in večina ljudi to naredi le, če jih v to prisili kakšna katastrofa.
Lahko se učimo tudi iz zgodovine umetnosti, kajti (likovna) umetnost odraža duha časa, umetniški slogi pa se spreminjajo, odražajo torej spreminjanje časov. Nek nov slog se pojavi, ko je prejšnji izčrpan, iztrošen, obenem pa je reakcija na predhodni slog in skuša odpraviti napake prejšnjega ter dopolniti in nadgraditi tisto, kar je le-temu manjkalo. Tako tudi slikarstvo renesanse, ki začne raziskovati tretjo dimenzijo, perspektivo, izpelje prehod od ploskovite gotike srednjega veka v barok 17. stoletja. In glede na naše nesrečne čase, ki so v veliki meri posledica znanj, ki so ustvarila moderno dobo, bo treba začeti neko novo renesanso – prehod iz moderne v novo dobo.
Osebno imam srednji vek za otroško dobo človeštva, moderno pa za pubertetno, torej za neko nujno razvojno fazo kulture, a še ne-zrelo, treba je izpeljati prehod v zrelost. A ta zrelost bo v novi dobi nujno potrebna, kajti mislim, da je zahtevna naloga, ki nas čaka, razvoj duhovnega in nadumskega človeka. Kaj naj bi to pomenilo?
Znanje moderne, znanje za novo dobo
Kot že rečeno, je moderna doba izpeljala zadnjo revolucijo v razvoju orodij, značilnost znanj (empiričnih znanosti) pa je, da vodijo v ateizem. Povrhu vsega je to slabo (in to napako bo treba popraviti!), ker to vodi v izgubo etičnih temeljev (zato našo dobo označuje tudi nemoralnost), življenje z moderno tehniko pa ni postalo le lepše in udobnejše, ampak tudi nevarnejše, bolj zapleteno in tvegano, kar bi zahtevalo dvig etične zavesti. Torej še ena naloga za novo dobo!
Človek naše dobe je izobražen in izvežban enostransko: kot človek (tehno)znanosti in tehnike. In že v tem se skriva neka nevarna past: ker je s tem močno pogojen v svojem mentalnem delovanju (ne more iz svoje kože), ta znanja in nek način mišljenja uporablja tudi pri vsakodnevnem odločanju, kar je napaka in zmota. In odločati se vsak človek mora, ker mora vsak dan znova delovati sredi sveta!
Odločanje: sredi dogajanja sveta. DOGAJANJE: vsak se zaveda ali vsaj sluti, da je pri odločanju poznavanje dogajanja sveta (resnice o dogodkih sveta) zelo pomembno, odločilno, a ker smo pogojeni z racionalizmom, okuženi s to kugo moderne, živimo v prepričanju, da je z Razumom in racionalističnim znanjem mogoče do te resnice. To razsvetljensko zmoto bo v novi dobi treba premagati, preseč
Zakaj zmota? Ali moderna znanost ni pojasnila ustroja sveta in dogajanja sveta? Da, mnoge stvari je pojasnila, vendar, njena metoda (kjer je ključno merjenje) je predvsem metoda za razvoj tehnike, medtem ko narava in družba ne delujeta kot nek stroj oz. orjaški mehanizem, bolj spominjata na silno kompleksen organizem. Narava dogajanja je takšna, da tega ni mogoče spoznavati s to metodo, vse je preveč kompleksno, izmikajoče in skrivajoče se in silno dinamično, vse skupaj vodi v popolno nepreglednost in nepredvidljivost. Torej, pri ljudeh naše dobe manjka jasne zavesti o naslednjem:
- da je pri odločanju treba poznati resnico o nekem konkretnem dogajanju
- da s pametjo in racionalističnim znanjem ni mogoče do te resnice
Ta resnica pa se nam danes izmika še dosti bolj kot nekoč, vzrok je v neredu, ki je zavladal na svetu, in v hitrem in zapletenem, zato nepredvidljivem življenju s tehniko. Oboje pa ima vzrok v moderni znanosti in tehniki, v empiričnih znanostih, ki so zapeljale ljudi v brezboštvo in s tem porušile etične temelje. To stanje na svetu nas bo vzpodbudilo k iskanju neke nove (in zanesljive) poti do resnice o dogajanju sveta. Lahko torej rečemo, da znanje moderne pogojuje tudi znanje za po-moderno. Kot reakcija na posledice, ki jih je pustilo za seboj znanje, ki je ustvarilo moderno, se mora pojaviti znanje za spoznavanje resnice o konkretnih dogodkih, osebah itd. sveta. Seveda se sedaj pojavi vprašanje, če je človeku ta resnica dostopna, če to znanje sploh obstaja.
Nova renesansa
Za novo dobo so seveda potrebne tudi nove ideje, pravzaprav radikalno nove ideje, takšne, ki pomenijo nek prelom z dosedanjim. Potrebni so nosilci takšnih idej, sposobni ustvariti dovolj močno družbeno gibanje. Množice, ki se prepuščajo toku vsakodnevnega življenja, brez neke potrebe, da bi to spreminjale, tega ne bodo naredile, kot tudi ne ljudje, ki so nosilci funkcij in vpeti v razne institucije – ker bi s tem delali proti lastnim interesom. Tu ne smemo izgubiti izpred oči, da imajo miselne šablone v glavah kot tudi družbene strukture svojo vztrajnost. Se pravi, po politični poti in »z vrha« nove renesanse ni mogoče izpeljati, politika lahko določene ideje in procese kot tudi njihove nosilce samo podpira ali zatira, kot se je to dogajalo v renesansi 16. stoletja.
Kot že rečeno, je moderna ustvarila razmere, ki kličejo k novi poti do resnice (o dogodkih sveta) in s tem k revoluciji v načinu odločanja. Osnovna ideja je tu preprosta: ker to resnico pozna le Duh, je do nje mogoče samo s pomočjo Duha, in človeka lahko skozi življenje pravilno in varno vodi le Duh. Vendar, v ta namen je nujno treba sprejemati, kar prihaja od Duha, razumevati jezik Duha in potem v skladu s tem delovati, kar pa je težje, zahtevnejše, lahko tudi tvegano. Še posebej zato, ker je tu moderna ustvarila določene ovire: najprej racionalizem, ki zavrača, kar prihaja od Duha in otežuje razumevanje jezika Duha. Nadalje: ta pot zahteva odpoved, kar pomeni premagovanje materializma naše dobe. In ta način življenja zahteva obrat od novoveškega antropocentrizma in pozunanjenosti k teocentrizmu in ponotranjenosti. To, kar prihaja od Duha (božja znamenja, videnja, milosti…) – vse to se dogaja, se odigrava na področju duše, se pravi notranjosti.
Zaradi vsega tega se bo (sem prepričan) dokaj kmalu spremenil tudi odnos do (nočnih) videnj, do tistega, do česar smo danes ravnodušni – ker edino skoznje lahko vidimo konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi (osebe, stvari…), in kaj le-to v resnici je. Razvoj nadumskega, duhovnega človeka: vnesti v naše odločanje nekaj večjega in močnejšega od razuma. In kot je prva renesansa začela odpirati telesne oči v tretjo dimenzijo, bo nova renesansa začela odpirati oči duše v absolutno zgoraj. Zato trdim, da se znanje za novo dobo skriva v 12 knjigah RŽVB (Resnično življenje v Bogu).
