Piše: Vili Kovačič
Volilni sodni epilog glede županskih in svetniških volitev novembra 2018 v Ljubljani in Mengšu, je po 3 letih zavlačevanja, postal vrhunska slovenska sodna tragikomedija, vredna dramaturške obdelave kakega novodobnega Ivana Cankarja. Zdaj pa se nam očitno obeta nova farsa – zavlačevanje zaradi izigravanja načela javnosti sojenja, kar se kaže v nasprotovanju Vrhovnega in Upravnega sodišča. Namesto, da bi sodišča uporabila virusno krizo za pospešitev principa javnosti sodnih obravnav , ki ga sicer kategorično in nedvoumno zahteva Ustavno sodišče, sta se očitno obe sodišči družno podali na pot iskanja izgovorov in za lase privlečenih razlogov, da se nadaljuje po starem. Da torej sodne obravnave ostanejo še naprej na pol tajne – da bo občinstva čim manj, po možnosti zgolj za vzorec, kaj šele, da bi bila njegova udeležba možna iz domačega računalniškega fotelja ali mobitela.
Zato se je taki zlorabi instituta javnosti sojenja nujno treba zoperstaviti. Prisotnost javnosti po avdio vizualnih povezavah v sodnih obravnavah je preveč pomembna zadeva, da bi nanjo pristali s šablonskim odgovorom, češ, da je na to že “argumentirano” odgovorilo Upravno sodišče. Zaradi pomembnosti vprašanja si natančno poglejmo katere »argumente« navaja vrhovna sodna oblast: 1) potrebne bi bile prilagoditve sodnih dvoran 2) ni tehničnih možnosti 3) gre za pomemben strošek 4) potrebna je širša javna obravnava 5) v zadevo bi moral biti vključen tudi informacijski pooblaščenec zaradi varstva osebnih podatkov in 6) moralo bi biti upoštevano načelo sorazmernosti. Od daleč je vidno, da gre po večini za izmišljene razloge. Koliko ti razlogi štejejo naj si razložijo bralci sami.
Sicer pa ne gre za neko abstraktno javnost, ampak za zainteresirano javnost, ki se mora seveda na nek način registrirati – prijaviti v povezavo. Po možnosti mora to biti storjeno na čim bolj enostaven način, kot je to npr. potrebno danes na recepciji sodišča. Ko je potreben varnostni in epidemiološki pregled pred vstopom v dvorano, kar seveda tu odpade. Absolutno sem prepričan, da je javnost edino zdravilo proti zlorabam, kajti pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost.
Razumem, da je V S, pa tudi Upravno sodišče, glede na dosedanjo prakso v zelo hudih škripcih, saj so stvari preprostim ljudem popolnoma jasne in razumljive in nobena pravna telovadba ne more stvari prevrniti na glavo. Premik od tajnosti sojenja do javnosti sodnih obravnav, terja gigantski premik v glavah, tehnično pa smo na to povsem pripravljeni. Zato pričakujem, da bo sodišče upoštevalo pomoč vladnega urada in strateškega sveta za digitalizacijo, ki sta že izrazila pripravljenost, da priskočita na pomoč, tako da bo to storjeno zlahka, hitro in brez stroškov za konkretno sodišče.
Pred 50 leti so na montiranih sodnih procesih pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani prek zvočnikov prenašali dogajanje v sodni dvorani. Takrat je seveda šlo za resnično strahovlado ter propagando in interes sodstva za ustrahovanje ljudstva, danes gre za pravico vedeti in videti, ne dolžnost verjeti. Gre za nadzor zainteresirane javnosti, kajti sodbe se izrekajo v imenu ljudstva in pravi anahronizem je, da se v digitalnem, drugem desetletju 21 stoletja, sploh kdo še temu upira. Najmanj pa je do tega upravičena sodna oblast.
Verjamem, da je premik iz kamene dobe slovenskega sodstva v digitalno dobo za nekatere silno težak, čeprav je tehnično povsem zlahka izvedljiv. Zato sem na ministrstvo za pravosodje že vložil nadzorstveno pritožbo, enako pritožbo vlagam tudi na Sodni svet RS. Primer je resnično vrhunski: zanimanje javnosti je veliko in zasluži si obravnavo o ne-vladavini prava v Sloveniji tudi na svetu EU, kateremu letos predseduje Slovenija. Verjamem, da bo minister za zunanje zadeve znal to argumentirano predstaviti tudi širši evropski javnosti. Predstavljam si namreč, da se v »jedrnih« državah EU kaj takega – takšno nasprotovanje namreč, sploh ne more zgoditi. Ali pač !?
Lep pozdrav, Vili Kovačič, državljan K.
Pripis: To ne pomeni zahteve za to, da so vse obravnave, brez izjeme, odprte za javnost. Izjeme ureja že obstoječa zakonodaja. Volilni spor, glede Ljubljanskih in Mengeških volitev, ki je povod za nastanek tega predloga, absolutno spada v domeno javnosti in je upiranje javnosti s strani sodstva povsem deplasirano in povsem anahronistično totalitaristično početje.
