Piše: Pavel Ferluga
To je »slogan«, ki največkrat spremlja vse »demokratične proteste človekoljubne mavrične« LEVICE! Da je cementirana podlaga njih dialektike lažno utemeljevanje vsakega problema, ki se dotika javnega interesa, ni nikjer tehtno in utemeljeno zanikana, zato ostane večinsko verodostojna.
V manjšinskem delu populacije vsake države, ki vsebuje, bolj ali manj ozaveščeno intelektualno plast posameznikov, se pojavijo tudi dvomi v »resnice«, ki jih večinska masa naroda sprejme kot take, zaradi nekritičnosti in nesposobnosti prepoznave bistva utemeljevanja problemov. Na žalost, plitvo dojemanje problemov omenjene večine ne doseže globine razmišljanja in zato je nje objektivnost, povsem nična. Ima pa ta skrajno neuka večina populacije pravico do teže pri referendumih, ki se nanašajo le na »večinsko« številčnost. Res je, da je referendum zares demokratična vrednota, ampak pod pogojem, da imetnik pravice odločanja (narod) RAZUME bistvo referendumskega besedila. To je pa zelo vprašljivo, glede na »razgledanost« omenjene večine proletariata. Morda le kmet, ne vsak, ampak tudi tu redek posameznik, ki pa je vsekakor v kategoriji bolj številčen od sorodnega proletarca.
Levica se je in se še vedno predstavlja kot edina resnična poznavalka miselnosti narodnih večinskih mas, čeprav je bolj kot evidentna plitkost razmišljanja le teh. Zato tudi intelektualni del levice (nasilnega enoumja) izrablja ta defetizem, za načrte nasilnega ENOUMJA. Ne mislim se odpovedati svoji prepričanosti, da je vsako ENOUMJE nujno NASILNO! Moč levice je karakterizirana prav od nesposobnosti »proletarske številčne večine« vrednotenja bistva referendumskega vprašanja! Lep primer je prav bistvo »zakona o vodah«, ki je eklatanten primer zavajanja neuke množice, z lažnim predstavljanjem njegovega bistva. V ta sklop spadata tudi »zadevi« STA in predsedstvo Računskega Sodišča, mar ne? Ista zavajalna praksa v drugačnem zavitku. Zanimivo je tudi, da »naša sodišča«, to se pravi PRAVOSODJE, je le inštrument v rokah levice, da se v končni fazi izkaže povsem ideološko pristransko, čeprav katerakoli »ideologija« ne bi smela imeti vloge teže na tehtnici »Simbolne Pravice«. Se čudite, da imamo cvet »našega« Pravosodja prav v vrhu krivo-sodstva ???
Slovenija, žalostno, je še vedno v primežu dolgoletnega ideološkega izobraževanja na vseh nivojih, kar je še vedno trd oreh za zdravo razumevanje zgodovinskih pripetljajev, ki so bili 3/4 stoletja enosmerno prisilno pitani od »vojakov revolucije« (ne učiteljev, v enoumju prepovedanih, ampak tovarišev), v deviške možgane slovenske šolske mladine, danes odrasle ideološke zasvojence. Da ne govorimo o besedi Gospod, ki je bila prepovedana v javnosti, čeprav danes, je v »oportuni« rabi tudi za zločince socializma. Ne pozabljam, da je pač dvom, s katerim sem sam zasvojen, včasih tudi odrešujoč, a to ni masovni pojav, ampak strogo osebni. Otroček Luka, malce mesečnik, je tipičen primer, ki ne vidi razlike med besedo »enakost« in »enakovrednost«. Tudi razlaga, ali vsaj dvom, mu ne odpre obzorja njegove zveličavne »ideološke zasvojenosti«. Se ne vpraša zakaj njegovi zavezniki pri SD so spremenili ime KPS v SD in ne v »Socialistične Demokrate«? V bistvu se zavedajo, da socializem ne more biti istoveten s SOCIALO, katere bistvo je nasprotno od SOCIALIZMA! To dejstvo marsikomu še ni jasno tudi v deklarirani demokratski družbi. Veliko je še za povedati, ampak se vse ne da povedati v enem članku, ki že tako je predolg za ne beročo javnost, ki v večini prebere le naslovnice. Masa »normalnih« ljudi, je nasploh alergična do daljšega branja za globlje razumevanje problemov in zanjo »kompliciranih« zadev ne prenese. Vsa čast tistim, bolj, redkim, ki vztrajajo v globljem razmišljanju!
Kot zaključek, moram oz., sem dolžan, tudi utemeljiti naslov tega članka. O dvojnih merilih, ne le časopisov, ampak tudi ustanov in nevladnih organizaciji ter medijskih izpostav (fb, twiter etc.), se pojavlja skrajna dvoličnost, pogojena utopično ideološko! Nobenemu, še tako ignorantnemu (neukemu) človeškemu elementu, ne more zbežati iz zaznave (čeprav tudi všečne), vulgarizem prisoten pri, sicer tudi legitimnih, ne le prepovedanih, »manifestacijah«. Tiste organizirane od levičarskega bloka, so notorično VSE nasilne, vulgarne, polne ideoloških puhlic, kjer prevladuje krvoločno nasilje! Zanimivo, da akterji teh nasilnih dejanj, vsaj pri nas, NISO PRAVOSODNO preganjani, nasprotno, preganjani so tisti, ki tako početje obsojajo. Zamolčal bom omembe »ideološko-verske« značilnosti omenjenih nasilnežev, da se izognem krivo-sodnim ovadbam in blokiranju na spletu, ki je vedno selektivno v korist LEVEMU ideološko verskemu kriminal-terorizmu! Moram pa le sugerirati bralcu, da tudi v strogo verskem videnju, obstaja tudi ENOUMJE, a nedvomno je tu vidna plat racionalnega razuma v Krščanskem strogo verskem enoumju, ki se je razvil v časovni zgodovinski dinamiki, v razliko z enoumjem Islama, ki je ostal povsem statičen v preteklih še mračnjaških časih razuma. Ta razlika se tudi lahko ugotavlja v sklepanju »zavezništev«, ki upoštevajo sorodna mišljenja (zavezništva socializmov med seboj in z določenimi verstvi, ki upoštevajo nasilje v imenu vere). Zloben kritik te moje misli, mi bo očital, da tudi krščanstvo je v zgodovini zašlo na kriva pota. Res je, a upoštevati moramo dejstvo dinamike pri krščanski veri in s tem tudi »prevalence« (prevlade) Dobrega nad Slabim, kar pa se te dinamike ne opazi, n. pr. pri Islamu, ki je ostal »relegiran« v dinamiki časa, na preteklih statičnih postulatih razuma, ki so nedvomno v disonanci z modernejšo miselnostjo evolucije, ki je v bistvu vedno dinamična in prilagodljiva prihodnjim dojemanjem stanja duha »živalske« vrste človeka, za blaženje slabega in spodbude dobremu. Saj, končno, brez dualizma »vrednot«, četudi povsem nasprotnih, se je nemogoče upreti, zaradi same narave razlik med vrednotenjem na podlagi različne interpretacije le teh! Mislim, da nima smisla se spustiti na tla interpretativne raznolikosti, ki je vedno prisotna v vseh diskurzih. Zadnja beseda ni nikoli končna. Razvijajmo dobre misli za izboljšanje smeri razumske dinamike. Verjetno nič ni povsem statičnega.
