Piše: Franc Bešter
Napisati nameravam nekaj besed na to temo, zdaj, ko sta dobila Nobelovo nagrado za mir dva novinarja – borca za to svobodo.
»Svoboda izražanja« je širši izraz kot »svoboda govora«, kajti izražamo se lahko na zelo različne načine, ne le v »klasičnem« jeziku, lahko tudi v likovnem jeziku ali jeziku glasbe, s plesom, gestami… . Tu bi se omejil na »svobodo govora«. Pod tem si navadno predstavljamo svobodo pri našem govorjenju in pisanju, govorjena in pisana beseda torej, in tu gre za jezik zvoka, govorimo tako, da tvorimo glasove, in črke so znaki za glasove. Svoboda govora je temeljni (pred)pogoj za demokracijo, ko se v neki družbi ta svoboda začne omejevati, je to že znak, da drsimo v totalitarizem. Danes se (povsod na Zahodu) javljajo težnje k omejevanju te svobode, na bolj »mehak« način kot je to delal komunizem, z uvajanjem pojmov kot sta »politična korektnost« in »sovražni govor«.
Politična korektnost: da trobiš v isti rog kot večinski mediji in vladajoča politika. Sovražni govor: menim, da tu meja med »sprejemljivim« in »sovražnim« ni in ne more biti jasno določena, zato so tu možne zlorabe. Nekdo te lahko ovadi sovražnega govorjenja, čeprav le-to ni takšno. Nasploh pa »politična korektnost« in »sovražni govor« navajata ljudi k samocenzuri in jim jemljeta notranjo svobodo. Svoboda govora: v komunizmu te svobode res ni bilo in režim tega ni skrival, to je celo zakonsko določal (153. člen), bila je le »svoboda misli in pojmovanja«. A v tem se skriva neka laž: če ni svobode govora, tudi svobode misli ne more biti, saj človek mora pri tem nadzirati tudi svoje misli: preden nekaj izgovorimo, moramo to prej artikulirati na ravni mišljenja. Vendar, tak je totalitarizem: hoče nadzirati vsakega v celoti, in zato celo njegove misli! Režim je s tem, čeprav je imel polna usta svobode, ljudem jemal najpomembnejšo obliko svobode – notranjo svobodo. In takrat so se na vsakem koraku in za vsakim vogalom skrivali ovaduhi, ki so prežali tudi na to, kaj ljudje govorijo. Mnogokrat je zaradi tega marsikje vladala mučna tišina, in morali smo paziti na besede.
Še huje je bilo to v komunističnem terorju SZ, ko so si ljudje tudi doma upali govoriti le šepetaje. V tem smislu je treba razumeti »glasnost«, ki jo je uvedel Gorbačov: »Glasnost potrebujemo kot zrak za dihanje«. Glasnost: da si upamo govoriti »na glas« in pogumno izražati svoja mnenja, ne več zgolj potihem. Komunizem je bil v to prisiljen, zaradi tehnološkega zaostajanja za Zahodom: človek, ki je nesproščen, ki živi pod stalnim pritiskom, ne more biti ustvarjalen.
Svoboda govora je osnova za demokracijo, njeno bistvo je namreč v pluralizmu – stališč, pogledov, nazorov, prepričanj, vse to pa se lahko sooča le v medsebojni komunikaciji. Beseda: govorjena ali pisana. Tu je treba omeniti, da govorjena beseda pove veliko več kot pisana, saj se človek (poslušalec) v 80 procentih (to je dokazano) orientira ne po vsebini (sporočilu), ampak po barvi glasu, kretnjah, govorici telesa… govorca. Se pravi, nek stavek, zapisan na papirju, je lahko izrečen na razne načine in tako zadobi celo mavrico pomenov. Ni pomembno samo, kaj rečemo, ampak tudi KAKO (s kakšnimi poudarki itd.)
Ob tem je nujno treba omeniti, da je v tej civilizaciji prišlo do velikanske inflacije besede, tako govorjene kot pisane, to sta povzročili znanost in tehnika. Moderna doba je namreč iznašla stroje za masovno produkcijo in re- produkcijo pisane in govorjene besede (tiskarski stroji, radio…), s fotografijo (filmom) pa je iznašla vizualni jezik, da, pri tem gre za jezik svetlobnih znakov, in orodja za njihov prenos na daljavo (TV, internet). Ta govorica res ostaja bolj na površini, a pri fotografiji človek z manj napora vsrka neko bolj precizno informacijo kot preko »klasičnega« jezika.
Kakšen vpliv pa je izvedla moderna znanost na jezik? Ta (empirična) znanost je iznašla nov jezik, matematični jezik enačb in formul, kjer so vse stvari »eksaktne«, kjer so enoznačno določene in si jih ne more razlagati vsak po svoje kot pri »klasičnih« besedah. Se pravi: ob tem postanejo te besede neeksaktne in »mavrične«. Dodatno razvrednotenje besede.
Tvorba misli in besed, meje jezika
Mišljenje in govorjenje: povezano, soodvisno. Preden nekaj izrečemo, moramo prej misliti. Danes si večina ljudi predstavlja, da je človeška misel izključno proizvod sive možganske skorje, se pravi nekega telesnega organa. Vendar pa je, za celovitejše razumevanje tega, potrebno osvetliti ta problem še z vidika človeka kot duha. V ta namen bom navedel naslednji stavek iz evangelija: »Iz tega, česar je polno srce, usta govore«. Usta govore tisto, kar je prej v glavi, vendar: govore o tistem, česar je polno srce, se pravi, da vsebino v glavi »polni« vsebina v srcu (v globini duše), srce je tisto, ki generira naše misli, misel se poraja v srcu (duhu).
Možgani se nam tako pokažejo kot področje artikulacije »materiala«, prisotnega v srcu, tu misel doživi določeno zoženje, do stopnje, da jo lahko izrečemo z besedami. Človeški jezik, besede: vse to je močno odvisno od možnosti materije, snovi. Če pomislimo, da so glasilke nekaj materialnega, snoven je zrak, ki prenaša zvočne valove, in iz snovi je vse v ušesu (senzorji za zvok). Iz vsega pa sledi, da je beseda močno pogojena z možnostmi snovi in zato močno omejenih možnosti, zelo nepopolna, jezik ima svoje meje, če pomislimo samo na omejeno število besed. Ali more izraziti vse tisto, kar obstaja v človekovem srcu?
Srce: duh. Duh je neizmeren in hrepeni po neskončnosti in popolnosti (po popolni lepoti, bogastvu, uživanju…). Misel v glavi, v kateri se nekaj iz srca artikulira, je gotovo širša in subtilnejša od besede, a je že nekaj bolj ozkega, skrčenega v primerjavi s tistim, kar je v srcu. Medtem ko je beseda, zapisana na papirju, nekaj dokončno in povsem materializiranega.
Meje jezika: če ne jasno, se jih vsaj nejasno vsi zavedamo, zato si pri posredovanju tistega, kar je v srcu, kar nam leži na srcu, drugim ljudem, pomagamo z možnostmi, ki jih omogoča zvok, glas, s tistim, kar omogoča telo (mimika, kretnje…), in poslušalec se res orientira tudi (predvsem!) po tem – koliko več od pisane pove govorjena beseda!
Jezik pa je tudi orodje političnega delovanja, in vse omenjeno se še kako odraža tudi pri razpravah v parlamentu, in vse to je eden od vzrokov shizofrenega stanja v njem, in izvor nerazumevanja med levico in desnico. Usta poslancev »govore iz tega, česar je polno srce«, vsebina v srcih levičarjev (večinoma ateistov) pa je nujno nekaj drugega kot pri desničarjih (v glavnem vernih ali vsaj do religije ne sovražnih). Iz duš levičarjev prihaja nekaj drugega kot iz duš desničarjev, čeprav lahko oboje, zapisano na papirju, izgleda povsem isto!
Problematika medijev
Naša levica (komunisti) je, po zlomu komunizma in z uvajanjem »glasnosti Gorbačova« morala privoliti v svobodo govora. Lahko torej rečemo tudi kakšno kritično čez politiko in oblast. Svoboda govorjenja in pisanja. A tu se pojavi nek problem: koliko ljudi bo naša govorjena in pisana beseda
dosegla, se pravi , kakšen bo sploh njen vpliv? Za širjenje in (re)produkcijo besede je naša doba iznašla stroje (tisk, radio, TV, v najnovejšem času internet), iznašla je tudi vizualni jezik svetlobnih znakov (fotografija, film), ki je močna konkurenca klasičnemu zvočnemu jeziku. Pri vsem tem gre za informacijsko tehniko, ki ji pravimo »mediji«, kdor hoče imeti vpliv v družbi, ga lahko ima lahko samo preko njih (»Če te ni v medijih, te ni!«). Problem je, da je za to tehniko (medije) potreben denar, veliko denarja. Tranzicijska levica se je tega ves čas zavedala: če bi imela denar, bo imela medije, s tem sredstvo politične propagande in s tem Oblast. Medijska moč desnice je bila v vsem tem času majhna, zanemarljiva, politični boj zato neenakopraven. Vendar, ali lahko ob tem govorimo o resnični svobodi govora – če nimaš možnosti, da tvoja beseda doseže najširše množice? Levica je desnici dopustila le toliko, da se pred svetom kaže nek »pluralizem«, sedaj se v tem čuti ogroženo – odtod ta histerija proti desni vladi, vpitje, da je svoboda medijev v Sloveniji ogrožena, čeprav smo še daleč od same uravnoteženosti medijskega prostora. Dokler le-te ne bo, ne moremo govoriti o pravi demokraciji.
Franc Bešter, Zg. Besnica
