Piše: Frančiška Buttolo
Sprava s komunisti bi bila nekulturno dejanje. To bi morale slovenski javnosti, še posebej pa skrajni levici, v obraz povedati vse politične skupine, tudi Katedrala svobode, ona še zlasti. Zato, ker poudarja svojo intelektualno globino in višino.
Čeprav, kljub tako rekoč nedotakljivem izvoru imena te skupine intelektualcev, katedrala pomeni strogo zavezanost Najvišjemu, absolutno zvestobo in tudi ponižnost ter čaščenje Gospoda, ne pa čaščenja svobode, ameriške ali tiste iz francoske revolucije. Kajti političnih simbolov ni mogoče sprejemati povsem nezgodovinsko, tako rekoč pesniško.
V tem primeru, gledano fenomenološko, povezano z glavno tendenco tega protislovnega naslova, je svoboda dvignjena na prostor, ki v tradicionalni povezavi imena katedrala pripada izključno Bogu. Krščanskemu, seveda. Morda je tako, strogo krščansko, pojmoval slovensko demokracijo (svobodo) slavni Jože Plečnik, veliko vprašanje pa je, če bi se z njim strinjal filozof France Veber.
Ta naslov pa so si lahko brez premisleka izposodili samo predrzni sarkastični, marksistični slovenski liberalci, ki še ne vedo natančno – tako kot to vedo v strankah, ki so v Janševi vladi – da je za Slovenijo najprej najpomembnejša čisto navadna demokracija, brez levega ali desnega aristokratskega kiča, včasih z intelektualnim nadihom.
Ne za spravo, za PRAVO si moramo prizadevati.
Pravo nam je poniknilo na dno jugonostlgičnega oceana. Pravo samo za Titove komuniste je za lase povlekleklo za sabo na dno oceana že skoraj vso slovensko družbo – politiko, ekonomijo, socialo, kulturo, vero, znanost in zlasti etično usmeritev, ki Slovenijo usmerja na pot slabo prikritih, do konca nihilističnih “vrednot”. Vodi nas, to komunistično pravo, v smer poslednjega, multikulturnega globalnega masakra.
Naj bo jasno, Slovenci smo po izvoru krščanski narod.
Upam, da Krst pri Savici to dovolj jasno pove.
Komunizem je naredil veliko škode, saj – če bi postavili na vsa slovenska morišča toliko zastavic z rdečo zvezdo, kolikor žrtev komunizma je v njih, bi bila vsa Slovenija krvavo rdeča.
Zato sprave s komunisti, žal tudi delom slovenske zgodovine in identitete, ne bi nikoli podprla. Priznam pa, da so se v partizanih borili za pravično stvar številni pošteni borci, na katere smo lahko ponosni. Ampak komunisti, čeprav sem bila že pri šestnajstih sprejeta v partijo in kmalu iz nje tudi izstopila, si ne zaslužijo spoštovanja. Vsaj slovenski ne, ker ne poznajo priznanja, kesanja in pokore. Ker v kulturnem smislu torej niso ljudje, ampak nas še zdaj strašijo s svojimi krvavimi jugonostalgičnim simboli.
Katedrala svobode bi bila morda lahko nekoliko bolj jasna, kaj pravzaprav zahteva od slovenskih komunistov, na primer od novodobnega društva za ohranjanje komunističnih tradicij? Bi jim prepovedala častiti rdečo zvezdo? Bi zahtevala umik in preimenovanje vseh spomenikov in javnih mest in prostorov, ki še vedno nosijo ime največjih krvnikov v zgodovini Slovenije? Ali gre Katedrali samo za že neštetokrat uprizorjeno komedijo pomiritve vseh manj kulturnih in imenitnih od tistih, ki na zelo visoki ravni razpravljajo slovenskih skrajnežih, med katere sodi tudi Janez Janša, čeprav je v različnih najhujših krizah v Sloveniji edini dovolj pogumen politik, ki se je pripravljen žrtvovati.
Zato naj še enkrat poudarim, da bi bila sprava s komunisti nekulturno dejanje.
V Katedrali svobode, sem trdno prepričana, pa niso naklonjeni Janševi odlični, zelo sposobni vladi. Osebno sem prepričana, da jih je približno polovica iz Kučanovega kroga, nevarnejših od samega Kučana. Samo za privilegije jim gre. Nekaj sem jih sama slišala, kaj v resnici hočejo – ne želijo – hočejo. Strankam v sedanji vladi, ki so slovenskim državnim interesom najbolj predane, Katedrala svobode ni niti čestitala za njihove uspehe in tudi velikansko požrtvovalnost. Veliko bolj pa zaupam Zboru za republiko.
Moje skromno mnenje oziroma vprašanje se glasi:
Zakaj Katedrala svobode ni jasno in glasno najprej podprla in pohvalila sedanje vlade?
Zato, ker je ne podpira. To se bo kmalu pokazalo. In po izkušnjah sodeč se bojim, da bo to izogibajoče se liberalno leporečje v resnici omogočilo vsaj še eno desetletje mirnega vladanja Kučanove globoke države.
Frančiška Buttolo
