Piše: Jožef Praprotnik
Po Slovenskem razkolu dr. Jožeta Možine je nedavno luč sveta ugledala še knjiga Slovenski razkoli in slovenska sprava zakoncev dr. Spomenke in Tineta Hribarja. Debela knjiga 580 strani in težka, da ti zlomi nogo, če ti nanjo pade pa kljub naslovu, ne deluje niti malo spravno.
Še več: že uvodoma diagnosticirata krivca za morebitni četrti slovenski razkol in mu na koncu knjige dodata še dve imeni ali konkretno ob Janezu Janši še dr. Petra Jambreka in dr. Franca Rodeta. Ob treh dosedanjih razkolih, to je ob pokristjanjevanju kot prvem, reformaciji in protireformaciji kot drugem ter partizanstvu pod edinim sprejemljivim vodstvom partije (od tod ime parti-zan) in domobranstvom, kot protirevoluciji, nas onadva svarita pred četrtim razkolom, z zgoraj imenovanimi povzročitelji. Knjiga analitično secira zgodovino Slovencev, omenja Prešernov Krst pri Savici in – ko smo že pri njem – pripisuje vlogo izdajalca Valjhuna že na tretji strani uvoda knjige Janezu Janši, kot našem sedanjem, novodobnem Valjhunu, velik poudarek dajeta Edvardu Kocbeku in njegovim razmišljanjem o krivdi in nedolžnosti, za moje pojme prevelik poudarek pa dr. Antonu Mahniču in njegovem radikalnem katolicizmu in nasprotovanju do liberalizma, saj je imenovani že leta 1920 umrl. Nikakor ne dvomim o (dobro)namernosti njunega pisanja, a vendar to njuno obširno delo bolj kot k spravi bralce pripravlja k misli, da je pred nami vsemi še en razkol, slovenska sprava pa morebiti nekje daleč v prihodnosti.
Resnici na ljubo, avtorja knjige, citiram: »Spet zadošča prešernovska umnost, razlikujoča se tako od slaboumnosti skrajnih desničarjev kot topoumnosti skrajnih levičarjev« podata kritiko enih in drugih, vendar pa sta, ko naprtita vlogo novodobnega Valjhuna, kot izdajalca slovenskega občestva povsem konkretna, saj izpišeta ime Janeza Janše. Nikakor jima nimam namen nasprotovati, saj imata vso pravico do svojega mnenja in zmote, prepričanja, zato si še jaz jemljem pravico do mnenja, ki je nasprotno njunem in sloni na povsem konkretnih dokazih in v času, ki se ga večina zdaj živečih Slovencev spominja. Nekaj let pred osamosvojitvijo Slovenije je Milan Kučan govoril v skupščini o izročilu Čebin. Med drugim je dejal: »Federativna država je tudi naša, slovenska država. Mi druge države nimamo in nočemo imeti, ker je ne potrebujemo…« Berem tudi: »manifest je komuniste povezal z množicami« in »smo bolj Balkan, kot Evropa«. Čez nekaj kratkih let je tovariš Milan Kučan obrnil ploščo, kot radi porečemo, pa se nam ponudil za predsednika republike in države, ki je ni hotel in je ni potreboval. Grozna žrtev. Gremo naprej, saj je manifest komuniste povezal z (delovnimi, najbrž) množicami, da so jih v času njegovih prvih dveh mandatov brezobzirno naplahtali z lastninskim preoblikovanjem podjetij, uradno imenovanim kraja družbene lastnine ali rop stoletja. Milan Kučan, ki je zrasel s čvekanjem o delovnih množicah, o samoupravljanju in podobnem – ne bom zahajal v partijsko frazeologijo in se zdaj udeležuje nedemokratičnih (neprijavljenih) protestov proti demokratično izvoljeni vladi, se v času svojih dveh mandatov ni skliceval na vladavino prava, ko je dr. Janez Drnovšek ukinil edino takrat delujočo državno institucijo, ki je gledala pod prste lakomnih direktorjev, to je SDK. Seveda se ni puntal, saj je vendar šlo za delavstvo, ki so ga žejnega čez vodo, vodili že 45 let in jim je – kot ostalim zvestim naslednikom Zveze komunistov – čvekanje o vladavini prava prioriteta, pa če bi jih prebudil ob pol drugi uri zjutraj. Milan Kučan je torej naš Valjhun, vsaj kar se tiče tistih, ki jim je delo vir dohodkov za preživljanje, saj je leta 1991, ko smo zajadrali s svobodnimi jadri, brž prestopil k tajkunom in pozabil na veslače, ki so gnali galejo, skozi komunistične viharje.
Jožef Praprotnik, Jesenice
