Piše: Frančiška Buttolo
Republike Slovenije ni več. Zdaj gre za Jugoslovenijo, bi rekel kak novi Pučnik. Res, to ni le drama, je nacionalna tragedija. Včeraj je bil referendum izključno proti slovenski demokraciji, zato bi morala demokratična vlada, če je res demokratična, takoj po prvih znanih rezultatih odstopiti in prepustiti prostor novemu komunizmu, diktaturi. Demokracijo Slovenci očitno strašno sovražijo, skoraj tako kot slovensko državno samostojnost. Zato imajo pravico do česarkoli drugega, tudi do Jugoslovenije, do novega komunizma in vsega, kar sodi v njegov okvir. to bi bila prava demokracija. Kajti komunizem, kot slišimo doma in v EU, je zelo, če ne kar najbolj demokratičen sistem, saj glavna šefinja EU ni mogla prehvaliti gospoda Kučana, kljub njegovi »biografiji«, med drugim tudi kot šefa Udbe – prej, zdaj in do konca življenja. In gospa je vedela, kaj govori, saj je najboljša prijateljica nemške kanclerke. Tako kot so njeni najboljši prijatelji vsi najpomembnejši ljudje v vrhu EU. V tistem vrhu, ki se z Rusijo pogovarja o usodi Poljske, kot leta 1939, ob paktu Hitler-Stalin.
No, morda boste rekli, da pretiravam, saj referendum vendar ni bil nikakršna drama, vsi državljani pa so brezskrbni in celo srečni, zlasti zaradi odlično delujoče demokracije v Sloveniji.
Najprej pa – gospod minister za okolje – ker je zakon dober, rezultat na referendumu pa porazen izključno zaradi političnega nasprotovanja, to pomeni, da slovenski državljani zavračajo demokracijo in želijo komunistično ureditev, kakršna je bila v Titovi Jugoslaviji. V tem je vsa modrost. Slovenski državljani pa imajo vendar vso pravico do svojega ljubega komunizma in Titovih slik, Kardeljevih in Kidričevih spomenikov, svojih Hudih jam in še skoraj tisoč morišč, in tudi do žrtev pandemije, ker se menda komunistični revolucionarji ne cepijo pod Janševo vlado. Naj vendar, v božjem imenu, naši komunisti in jugonostalgiki, imajo vse te svoje simbole ponosa in sreče. Mi, nekomunisti znamo živeti tudi brez državljanskih pravic, brez enakopravnosti, brez človekovih pravic, saj smo tako živeli ves čas pod Titovim komunizmom.
Volitve – in to, danes, to so bile volitve – namreč nikoli niso takšne ali drugačne zato, ker so ljudje slabo razumeli, za kaj se odločajo. kakorkoli, dejstvo je, da večina ljudi tega nikoli ne ve. obesijo se na tisto politično zanko, ki jim je pač najbolje nastavljena. izbira je tako ali drugače skoraj vedno najslabša možna. največji sleparji dobijo prevečkrat največ podpore, samo spomnimo se tovariša Tita. Še zdaj bi ga volili, a ne pol milijona, v Sloveniji bi ga volili skoraj vsi.
In slovenski komunisti ter jugonostalgiki so nedeljsko volilno zanko nastavili uspešno. Tudi zaradi izdatne pomoči Evropske zveze, ki je bila pri nas na skrajno levičarsko naravnanem obisku, vsa polna hvale nekdanjemu partijskemu voditelju Kučanu, toliko da nismo slišali še slavospeva tovarišu Titu. Pol milijona državljanov Slovenije se je odločilo za komunistično oblast, v spomin tovarišu Titu. Nežne komunistične tovarišice so skoraj jokale od sreče. Jasno je to sporočilo: demokratična vlada naj odstopi. Zmagala je levica, združena v komunistični stranki, spet enkrat po dolgih letih.
Zato se mora sedanja, pa čeprav še tako demokratična vlada, kakršne v Sloveniji poslej gotovo ne bo nikoli več, umakniti. Slovenski državljani so izbrali pokojnega Tita. Saj smo vendarle gledali današnji večerni dnevnik na nacionalni televiziji! Eno samo komunistično zmagoslavje, intimna sreča je sijala iz oči novinarke tanje gobec. kot da se ji je prikazal tovariš Tito v najlepši generalski uniformi.
In še denar iz Evropske unije bo prišel, milijarde brez vsakršnih omejitev in zadržkov, za komuniste – približno milijarda samo za medije, milijarda za nevladne organizacije (tudi samo s tremi člani), za kulturna društva in umetnike brez del, za tajno policijo, za tisoče in tisoče Udbinih visoko strokovnih članov. In prav nič ne bo treba dati za investicije v zdravstvo, nič za investicije v šolstvo, nič za stare in onemogle, niti beliča. ne pa tako, kot delajo demokratične vlade, «prav fašistične«, ki prav po kapitalistično investirajo celo v domove za ostarele, kar se v komunizmu »ne dela«.
Vse samo za medije, nevladne organizacije in za tajno policijo – večinoma v svobodnih medijih. kar tako neskončno veseli evropsko skupnost, da ji gre kar na jok, ko sliši, da bo imela slovenska Udba s Kučanom na čelu (kot ves čas doslej) spet vso svobodo, in še več – tudi ljubezen Kučanove komunistične oblasti.
Pa ne govorim na pamet, samo upoštevam, katere ljudi je nacionalna televizija po prvih rezultatih volitev najprej povabila v svoje informativne oddaje. Če je slovenskim državljanom sedanja – demokratična – vlada dovolila, da se je ta njen poraz lahko zgodil, da so v resnici komunisti prav neracionalno zavrnili dober zakon o varstvu okolja, med drugim tudi zato, da bodo zdaj njihovi bogataši čimprej lahko pokupili vse parcele ob raznih obalah in obalicah, jim mora ta demokratična vlada o – zaradi svoje nesposobnosti – pošteno prepustiti vladanje.
Kajti vse drugo je za slovensko prebivalstvo lahko smrtno nevarno. nočejo se namreč cepiti, revolucionarni komunisti, dokler se Tito in Kučan ne vrneta. pandemije, z vedno novimi in nevarnejšimi virusi pa bo permanentna. Kot komunistična revolucija v Sloveniji. Pandemija je namreč vse hujša, namerno pa revolucionarne sile okužujejo vse – od otrok do starčkov. Zavedajmo se, da jim zdaj ni treba streljati, kot je moral njihov zloglasni v VOS, dovolj je, če se ne cepijo.
Sklep. Pred nedavnim sem se peljala s taksijem, v katerem se mi je voznik na vse pretege hvalil, da se ni – in se ne bo – cepil. Odgovorila sem mu, da sem se sama dvakrat, a da se bom tudi tretjič, če bo potrebno. Seveda se bo takrat tudi on, saj ne bo več predsednik vlade Janez Janša. No, morda pa takrat tudi Slovencev ne bo več, vsaj ne na oblasti. Drugače bi prišli v nedeljo na referendum in glasovali za demokracijo. Tako pa je bil v resnici dan volitev, na katerih so zmagali Kučanovi komunistični jugonostalgiki. Zdaj je s Slovenijo za vedno konec, če malo pretiravam. Zavezala je svojo culico in odšla v širni svet, desetnica, da je ne bi, tudi nje, vrgli v Hudo jamo.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
