Piše: Ervin Anton Schwarzbartl
Res je, da Goethe tretjega dela Fausta ni napisal, to sem si izmislil zato, ker bi ga verjetno napisal, če bi živel danes in spoznal, da makrokozmična tragedija drugega dela Fausta potrebuje še »nadaljevanko«, podobne vsebine za razmislek, kot ga je v satiričnem (ki to ni) romanu Prodane duše zapisal Paul Beatty o nelagodnem družbenem položaju v ZDA. Mirne duše lahko razmislek posplošimo in ga navežemo na slovensko besedo »čista vest«, ki se je izgubila in izrodila v hinavščino in neiskrenost. »Vest« pa je postala tudi informacija, ki ji resnica ni »sveta« in se odeva v laž, polresnice in zavajanje, celo zlo. Zdi se mi, da je vest v vseh oblikah izgubila svoj prvobitni stvarni in duhovni pomen ločiti dobro od slabega. Kaže, kot da »slaba vest« ni zlo, ampak celo osvobaja!« Zakaj?
Dogajanja v Sloveniji že nekaj časa ne razumem več. Ob branju sporočil – informacij večine javnih medijev (TV informacij zaradi naglušnosti ne spremljam več) se počutim, kot da vrednote v katerih sem bil vzgojen in sem se po njih skušal ravnati, ne veljajo več. Vem, da svet nikoli ni bil idealen, sem pa verjel da sta običajno dobro in slabo prepoznani vrednoti, ki ju je v večini primerov mogoče sprejeti, tolerirati ali sankcionirati. Danes dobrega često nočemo priznati, iskrene pomisleke o slabem zavračamo, o vsem pa najraje hinavčimo in se izgovarjamo na nekakšne človekove svoboščine, ki to v resnici niso, da je vse(?) dovoljeno reči, tudi nekaznovano lagati, vsakogar žaliti, v vsem grešiti, posebno še, če si privilegiran in imaš zaslombo v oblastnih, strankarskih ali civilno družbenih inštitucijah. Berem kako se brezsramno, celo bestialno in nekaznovano v naši državi razrašča stari plevel in vznika novi, ki duši pridobitve osamosvojitve, namerno zavaja in prikriva pozitivne rezultate trenutne oblasti za dobro državljanov. Mar ne vemo, da je plevel na vrtu zlo, ki ovira normalno in zdravo rast dobrega in koristnega, če ga ne izkoreninimo in pravočasno ne zatremo. Za zlo ni svobode, zlo ne osvobaja, osvobaja resnica in še ta samo, če je razkrita pravočasno. Protagonisti lažne svobode in glasniki nekakšnih liberalnih pravic ter zagovorniki dvomljivih »multikulturnih vrednot«, upajo, da bomo zamudili pravi čas za puljenje »plevela«. Ponujajo nam uro z dvema enako dolgima kazalcema, da ne vemo koliko je v resnici ura. Takšna »ura« so njihove mantre o enakosti, svobodi, vladavini prava…, s katerimi v resnici ovirajo zdravo spoznanje med tem kaj je zlo in kaj dobro in kdaj je potrebno reagirati zoper zlo tudi z represijo – opleti plevel.
Pa menda nismo že večina državljanov Slovenje prodane duše, ki ob iskrenem razkritju slabega hinavsko »križamo« kot grešnika tistega, ki si je upal povedati resnico o nečem ali nekom. Smo mar pozabili na vest, se mar ne znamo več upreti »plevelu«, ga prepoznati in pravočasno izruvati ter kaznovati? Vse kaže, da je tako!
Zato, ker zlo ne pozna opravičila ne kesanja in često deluje kot mimikrija, pritajeno, pritlehno in hinavsko, je prav, da se spomnimo kaj je o tem zapisal že pred stoletji (v 17. stoletju) John Milton v Izgubljenem raju.
Tako »modruje« sovrag izgnan iz raja, pred vrati, ki jih straži kerub in preprečuje zlu pot do drevesa življenja.
»Res bedna, padli kerub, je slabost v dejanju in v mukah; vendar vedi, da dobro nikdar ni naš cilj, vsa slast zgolj zlo, nasprotje višji volji – to v upor nas žene! Če Previdnost zlu poskuša menjati namen, naš trud naj bo vsak hip sprevreči ta njen smoter in v dobrem vselej najti možnost zla, kar često se posreči, ter jo s tem vsaj žalostiti, zmesti ji morda najgloblji sklep, da bo zgrešila cilj.«
Kdor ne prepozna v Miltonovem citatu in v umanjku Goethovega Fausta ravnanja in delovanja naših ekstremistov tipa »kolesarjev« in vodij KUL strank, je že dodobra zmanipuliran in zaslepljen, ker verjame njihovim lažem in zavajanju. Upravičeno se bojim, da bomo zamudili »odstranitev plevela« pred volitvami, če ga takoj ne izrujemo, ker bomo tako zapravili vse dobro kar je dosegla v težkem »epidemičnem« času trenutna oblast in vse za kar smo se osamosvojili.
Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale
