Piše: Vili Kovačič
Prispevek je dopolnitev mojega prispevka, ki mi ga sicer ni bilo dano dokončati na zboru IZOBRAŽENCEV slovenske sredinske in desne provenience v hotelu Union. V njem sem hotel opozoriti na napake, ki jih nihče od udeležencev noče videti . Ker nisem dobil dovolj časa, da bi povedal kar drugi niso, sem se odločil, da to povem pisno.
Moje skromno mnenje je namreč nekoliko drugačno od večine. Za začetek začenjam z vprašanjem Dr. Petru Jambreku, ki svoje upanje v spremembe ponazarja s principom snežne kepe, ki postaja večja in večja in ki na koncu z vso močjo sproži ključno spremembo za prehod v demokracijo. Kar bi brez olepšav glede na realno stanje stvari v Sloveniji lahko imenovali imenovali – prehod iz kleptokracije v meritokracijo in demokracijo in konec ločitve treh neodvisnih vej oblasti. Zato poudarjam :
- To kar imamo danes je vsekakor v Slovenski mirnodobni zgodovini še nedosežena stopnja, oziroma skrajna oblika tragikomične diktature parlamentarne večine. Za razliko od prejšnjih mandatov DZ tokrat ne gre zgolj za diktaturo parlamentarne večine nad manjšino, ampak za konec ločitve 3 vej oblasti. Oblast – podobno kot v komunizmu, spet postaja celovita in enovita. Kar lahko ponazorimo s prispodobo iz fevdalnih časov – KADIJA TUŽI KADIJA SUDI.
Pri tem pa ne pozabimo še na nekaj, to je na sistemske napake na drugi strani, katerih posledice bo treba vendarle ozavestiti, jih slej ko prej priznati in jih odpraviti. Gre za rezultat skupnih lahkovernih odločitev leve parlamentarne večine in desne opozicije, ki je v zameno za zlato fiskalno pravilo lahkomiselno popustila pri ustavnih spremembah leta 2013. Gre za usodno ustavno spremembo 90 člena ustave s katero je bil uveljavljen nov izum – referendumski zavrnitveni kvorum s katerim je po mojem laičnem mnenju nedopustno porušena referendumska enakost glasu ZA, nasproti glasu PROTI. Enakost, oziroma enaka teža glasu ZA in PROTI, pa je seveda aksiom demokracije.
Razen tega je bila leta 2013 povsem protiustavno – v nasprotju s 3 členom ustave, uvedena prepoved referendumov o 3 temah: človekovih pravicah, obrambi in mednarodnih pogodbah. Tako takrat kot danes, pa se iz vrst etabliranih demokratičnih pravnikov- tudi iz vrst Katedrale svobode, v ugovor temu demokratičnemu »dosežku«, žal ni oglasil še nihče.
Gre za ključno spremembo 90 člena Ustave, sprejeto z glasovi 89:1 (proti je bil edino poslanec Ivan Vogrin) ko je šlo za nepremišljeno sodelovanje desnice in levice pri ukinjanju demokracije, s tem ko je desna stran lahkomiselno podarila glasove za spremembo ustave – za svojo podporo pa je pa ni »iztržila« popolnoma nič oziroma povsem ne ekvivalentno in neučinkovito papirnato zlato fiskalno pravilo.
Ker je spomina o tem kako je zadeva potekala, kdo so bili avtorji in nasprotniki tega izrazito protiustavnega udara, zelo malo, je vsekakor nujno spomniti na glavne akterje in priče tega udara. Najprej je seveda treba omeniti kasnejšega predsednika vlade, takrat še globoko režimskega ustavnega pravnika dr. Mira Cerarja in prof dr. Igorja Kavčiča, proti katerima je na drugi strani stala nemočna množica državljanov, ki smo na balkona DZ in z ulice pred DZ temu nasprotovali – moja malenkost, Aleš Primc, Gvido Novak , Andrej Šiško, Vladislav Troha, Vladislav Stres, Blaž Babič ter še nekateri drugi, med njimi celo nekateri takratni »vstajniki« Kučanovie linije , ki pa so bili pravzaprav stavkokazi – to je fake vstajniki, s figo v žepu. Na vladni strani pa je bil dirigent protiustavnega udara Gregor Virant, takrat predsednik D Z.
Edini demokratični izplen celoletnega gibanja za ohranitev Ustave RS leta 2012 in 2013 je bil na koncu ukinitev poslanskega privilegija za referendum s 30 poslanskimi podpisi, kar je sicer bil resnični vzrok poplave različnih referendumov. Se je pa medijsko načrtno ustvarjal vtis, da je treba učinkovito preprečiti državljanske referendume, čeprav je takih referendumov bilo v resnici manj kot 1/3. To pa je bil vrh anti ljudskega in antdemokratičnega ustavnega udara.
Sicer pa želim poudariti, da za slovenski nacionalni program najprej potrebujemo vrnitev spomina – pošteno samorefleksijo tako na desnici kot na levici s pripombo, da jo je na levici najmanj verjetno pričakovati. Sicer pa v danem trenutku potrebujemo refleksijo in odgovor na celotno družbeno dogajanje skozi novo Majniško deklaracijo 2025. Snežne kepe na katero računa dr. Jambrek pa po mojem na osnovi že videnih in slišanih prispevkov s strani intelektualcev z desnice, skoraj zagotovo ne bo.
Žal pa je problem o katerem govorim za slovensko intelektualno sredino in desnico in aktualno Katedralo svobode, žal povsem nezaznaven. Sicer nimam iluzije, da kaj bistvenega možno v kratkem ali takoj popraviti, a odsotnost zanimanja za ta problem je zelo žalostna bilanca in slika stanja duha. Sem pa zelo zaskrbljen, da nihče niti ne ve – ali noče vedeti, da je takrat – leta 2013 oče slovenskega parlamenta, dr. France Bučar v sobotnem Delu zahteval celo ukinitev – ne popravek, 90 člena ustave, ampak, celo ukinitev 90 člena Ustave, ki referendum sploh omogoča. In nihče od državotvornih demokratov in ustavnih pravnikov, ali nekdanjih piscev Ustave in ustavnih pravnikov ob tem sploh ni reagiral in ne reagira niti danes. Naj razume kdor (z)more ! Je pa značilno, da se desna politika izrazito izogiba navezave na ljudstvo.
Zato za novi Nacionalni program predlagam najprej pošteno samorefleksijo in odpravo napak, ki jih je desna opcija skupaj z levico sama zagrešila. Začenši pri Ustavi ! Potrebna pa je osvežitev spomina še na druge zdrse v smeri oženja demokracije. Začenši s protiustavnostmi kontradiktornostmi v sami Ustavi RS ! Teh pa je kar nekaj. Žal pa Ustavno sodišče RS sebe ne smatra pristojno za tako presojo. Ustavnopravna strokovna javnost pa uživa v molku. Ali kot pravi ddr. Igor Grdina v naslovu knjige »Med razkošjem pozabe in dolžnostjo spomina« se po mojeih izkušnjah tudi Katedrala svobode raje nagiba v razkošje pozabe !
Zato bi o tej temi na tem mestu vsekakor potreboval pomoč ddr Klemna Jakliča, ki edini sistemsko in sistematično reagira na pojave in zablode slovenske pohabljene demokracije. Zato tukaj na lastno iniciativo prilagam njegovo stališče, ki je še danes aktualno – njegovo ločeno mnenje iz leta 2018, ko ustavno sodišče poziva k odpravi neustavnosti in nekonsistentnosti ustave ne le pri določanju velikosti okrajev, ampak opozarja na ključno neustavnost – neenakost volilnega in/oz referendumskega glasu .
- Drug problem je volilni sistem, ki je v bistvu enak kot je bil leta 1945 prek katerega naj bi se uveljavljal princip demokracije in udejanilo načelo meritokracije, kar pa je v osnovi onemogočeno z 48 členom zakona o volitvah v Državni zbor, ki določa da je – citiram : »Na listi kandidatov lahko največ toliko kandidatov, kolikor poslancev se voli v volilni enoti«. Tudi leta 1945 je bilo podobno, razlika je le v tem da imamo zdaj več kandidatnih list, včasih je bila samo ena.
In ta 48 čen člen kar vztraja, ne da bi ga kdo sploh opazil ali omenil kot problem, čeprav je bilo ob osamosvojitvi rečeno, da se volilni sistem, sprejema samo kot začasen. Ta začasnost pa je postala večnost in vsem v opomin traja že desetletja.
Seveda bi »odprtje« 48 člena z več kandidati omogočilo in povzročilo marsikaj, predvsem pa možnost izbire volivcev znotraj kandidatnih list, to je zdravo konkurenco in personalizacijo volitev – posledično pa vzpon meritokracije. Da pa to tudi volivci hočejo potrjuje referendum o preferenčnem glasu, katerega uvedbo je sicer na pravkar izvedenem posvetovalnem referendumu podprlo preko 70 % glasov volivcev.
Žal pomladna stran tega ne vidi, čeprav bi to pomenilo možnost izbire med kandidati, ki je zdaj ni, tako da lahko rečemo, da se na listah pojavljajo izključno s strani vodstva strank blagoslovljeni ali kot pravi Ddr Klemen Jaklič v prispevku, ki ga pošiljam, celo o vsiljenih kandidatih.
Pluralizem znotraj strankarskih list bi po mojem zelo pozitivno vplival v dveh smereh – prvič bi razbremenil šefe strank pritiska svojih poslancev za (ponovni) vpis na kandidatno listo , hkrati pa bi omogočil razbremenitev kandidatov v teku celotnega mandata saj so , za vstop med izbrance na kandidatno listo, podzavestno prisiljeni v podzavestno »samoohranitveno« ravnanje.
S preferenčnim glasom pa ta izbira pripade volivcem. Skupni izplen za listo ali stranko pa bi bil lahko za stranko z dobrim kadrovskim potencialom z več kandidati bistveno večji – ne manjši. Sedanji sistem je skratka psihološka plomba, ki onemogoča svobodno razmišljanje in svobodno voljo posameznika to je človeške osebe, kar je tudi krščansko stališče in v skladu z demokratičnimi načelom, da na volitvah izbiramo ljudi in so volitve izbira med boljšimi in slabšimi kandidati.
Za konec tega prispevka pa ponovno izražam potrebo po novi majniški deklaraciji, ki je sicer tako rekoč v zraku. Tudi to sem želel povedati v nastopu na Katedrali svobode !
- Potrebujemo novo majniško deklaracijo – Historia magistra vitae est !
Zgodovina je učiteljica življenja. V prelomnih časih so nastajale majniške deklaracije .Ker je čas prelomen je aktualna tudi nova majniška deklaracija ! Deklaracijsko gibanje 1917 in 1918, naj se ponovi tudi letos. In naj bo enako množično kot v prelomnem letu 2017, ko je deklaracijo podpisalo preko 200.000 ljudi. Ob tem, da je bilo prebivalcev Slovenije takrat pol manj in je bilo mnogo nepismenih, ki pa so bili narodno ozaveščeni, podobno kot leta 1989.
Tudi letos je čas prelomen in podpisovanje z internetom zelo olajšuje zadevo! DEKLARACIJA bo objavljena najkasneje 30.maja.2025, k njenemu podpisu bomo povabili čim več ljudi. Bodimo skromni – 200.000 za začetek ! Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena ! Naj oblastniki slišijo, da ljudstvo ni zaspalo. Zato danes pozivam : intelektualci ozavestite se, prišel je čas za refleksijo in nov slovenski nacionalni program, brez belih lis narodnega spomina in razkošja pozabe. Zato k aktivni udeležbi vabim tudi Katedralo Svobode.
Zaključek:
Ta zapis pošiljam v objavo tudi na Katedralo svobode, za katero bi rad verjel, da je družba svobodomiselnih in radovednih ljudi , a sem tudi po neuradnem pogovoru z nekaterimi iz omizja zaslutil, da se je te tematike bolje izogibati in molčati – si tacuises, philosofus manzises . Če bi molčal, bi ostal filozof, čeprav je zdaj prelomni čas za GLASNOST, pa tudi za veselje in upanje ob znakih prebujanja morebitne nove slovenske pomladi.
A kot kaže sam nisem pravi človek za , kajti očitno velja predvsem to kar pravijo nekateri – ni važno kaj kdo reče, ampak, kdo kaj reče. Zato se je treba opirati na citate drugih.
Za zaključek naj samo še povem, da sem bil včeraj na svetoletnem romanju ljubljanske nadškofije v Ogleju, ki je poseben kraj, kraj kjer je po zapisu v dialogu med duhovnikom Valentinom Staničem in škofom Antonom Martinom Slomškom – po knjigi Ivana Sivca Blagoslov gora , nastala velika ideja o Mohorjevi družbi, ki je potem v dveh stoletjih opismenila milijone Slovencev. Danes pa je čas da Slovence nekdo – morda celo kdo iz Katedrale svobode, prične pozivati k uporabi zdrave pameti. In zgodovinskega spomina. Nekoč so bili to župniki – narodni buditelji, danes jih ni več oziroma jih je mnogo premalo.
Tako , kot je včeraj v Oglejski baziliki povedal in poudaril spoštovani ljubljanski nadškof dr. Stane Zore : misliti in delati proti toku ! Gospodu nadškofu za pridigo čestitam ! Ostane le še poziv vsem – kristjanom in nekristjanom – ki pa je v resnici najtežja naloga za vse: zbrati moč za sestop – od besed k dejanjem. Upam da bo nadškofov poziv koga opogumil za plovbo proti toku.
