Piše: Jože Dežman
Že dolga leta opažam, da se akterji, ki ideološko slonijo na nekdanjem titoističnem sistemu ohranjanja in varovanja revolucionarnih izročil z njegovimi lažmi, tabuji in potvorbami, vneto izogibajo dialogu.
Pravim jim nemci. Nenavadno nemi so, ko se odkrivajo nova dejstva, ki jim snemajo cesarska nova oblačila, v katere tako trdno verjamejo.
Že pred leti sem v zvezi z umori na jugoslovanski železni zavesi pisal Branku Masleši in Miru Cerarju:
https://www.casnik.si/wp-content/uploads/2014/09/dezman-maslesa-in-zlocini-na-meji.pdf
https://www.casnik.si/odprto-pismo-miru-cerarju/
Spoštovana gospoda, ali bo le možno vzpostaviti dialog o teh zločinih?
Da se ne bi bilo potrebno spet sprenevedati, da nismo nič vedeli …
Srečno!Jože Dežman
O Masleši
Branko Masleša je sprva zanikal svojo prisotnost na meji: »O očitkih glede sodelovanja pri posebni komisiji, ki naj bi verificirala poboje tistih, ki so nelegalno prečkali državno mejo, »lahko rečem le to, da o tem ne vem ničesar. Dokler se niso pojavili takšni očitki, nisem vedel, da je takšna komisija sploh obstajala.«[1]
Pod podnaslovom Težave s trupli generalmajor Marijan Kranjc opiše zakrivanje zločina in potrdi obstoj komisij:
»Ob smrti civilista je postopek potekal po pravilih sodelovanja mejne službe z organi notranjih zadev in civilnim sodiščem. V Sežani, denimo, je bil v komisiji varnostni oficir mejnega odreda, dva podčastnika in komandir karavle. Ta je obvestil postajo milice, načelnik UNZ (Uprava za notranje zadeve, op. p.) pa dežurnega preiskovalnega sodnika iz Kopra. Vse nadaljnje odločitve je dejansko sprejemal preiskovalni sodnik. Odrejal je tudi odvoz trupel.« Koga pa so obveščali, če je bil ubit državljan druge države? »Če je imel pri sebi dokumente, so obvestili veleposlaništvo. Včasih pa nimate koga obveščati. Kaj pa, če je na primer bolgarska ambasada odgovorila, da to ni njen državljan? Kaj potem? Navadno so jih, tako kot v starih časih, pokopali zunaj pokopališča.«[2]
Ko sodniška kolega Zobec in Štravs opišeta Maslešino reagiranje po ogledu umorjenega na meji, govorita o njegovem navdušenju nad strelom v čelu.
Nato sta Maslešino sodelovanje v komisiji, ki si je ogledala umorjenega prebežnika 7. julija 1984, opisala njegova sodelavca: »Priči dogodka na jugoslovansko-italijanski meji, kjer so obmejni organi ustrelili prebežnika, prisoten pa je bil kandidat za predsednika vrhovnega sodišča Branko Masleša, pojasnjujeta, da je bil Masleša nad dogodkom vidno zgrožen. Gre za zapisničarko Edvardo Rutar in tedanjega javnega tožilca v Kopru Milana Mesarja.
Rutarjeva se je 7. julija 1984 skupaj z dežurnim preiskovalnim sodnikom Maslešo in tožilcem Mesarjem udeležila ogleda dogodka na jugoslovansko-italijanski meji, kjer so obmejni organi ustrelili prebežnika.
»Ob povratku v Koper mi je sodnik Masleša zgroženo dejal: ‘Poglej, kaj se dogaja na najbolj odprti meji v Evropi.’ S tem zapisnikom želim povedati, da je bilo ravnanje sodnika Branka Masleše pri izvedbi tega ogleda zelo resno, bil je vidno zgrožen nad postopanjem mejnih organov in prepričana sem, da je v nadaljevanju tega postopka enako ravnal,« navaja Rutarjeva.
Milan Mesar, ki je bil od 1981 do 1985 javni tožilec v Kopru, pa je v izjavi pojasnil, da z Maslešo na potek dogodka nista mogla imeti in nista imela nikakršnega vpliva. »Osebo, ki je bila na begu iz takratne skupne države na zahod, je namreč smrtno zadel naš graničar, žrtev je padla in obležala na italijanskem ozemlju. Zato do žrtve nisva imela dostopa in sva si kraj dogodka lahko ogledala le tako, da sva stala na takratnem jugoslovanskem ozemlju,« je navedel nekdanji javni tožilec. Kot je še zapisal, Masleše takega, kot ga slikajo nekateri kolegi v medijih, ne pozna, in da je vselej ravnal moralno korektno, odgovorno in strokovno.[3]
Potem pa se je Masleša »spomnil« še tega, da je bilo v oglede umorjenih na meji vpletenih še več preiskovalnih sodnikov: »Masleša je pojasnil, da je bila njegova kandidatura že od samega začetka pospremljena s strokovnimi ali človeškimi diskvalifikacijami. ‘Laži v tem postopku so se kar vrstile,’ je dejal. Temeljni očitek o njegovem sodelovanju v komisijah za verifikacijo na meji je po Masleševih besedah nekako potihnil, ker se je izkazalo, da so tudi drugi preiskovalni sodniki v skladu z razporedom opravljali take oglede.«[4]
Očitno gre za sklepanje, da je bilo tako početje »normalno«. Kot takega je to sodelovanje pri zakrivanju umorov sprejel tudi minister za pravosodje:
»Minister je med drugim ocenil, da bi očitki, ki sta jih na občni seji vrhovnega sodišča izpostavila vrhovna sodnika Marko Šorli in Barbara Zobec, lahko v določenem delu omajali avtoriteto kandidata. Zato je pregledal listine in podatke v sodnih arhivih iz obdobja od leta 1980 do 1986 ter se, kot je dejal, prepričal, da Masleša kot dežurni preiskovalni sodnik, ki je vodil ogled kraja smrti ene ustreljene osebe, ni odločal v preiskovalnem postopku, v katerem bi bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in ni verificiral nobene usmrtitve prebežnikov preko tedanje italijansko-jugoslovanske meje.«[5]
Tak miselni vzorec pa seveda pomeni vnašanje totalitarnega vzorca glede flagrantnih kršitev mednarodnega prava v demokratični politični in pravosodni sistem: Masleša in njegovi številni sodelavci bi morali flagrantne kršitve mednarodnega prava na meji, ki so jim bili priča, kazensko preganjati s pravnimi sredstvi.
Ubijanje civilistov na meji so s svojo oblastno avtoriteto pokrili predsednik Vlade RS, minister za pravosodje in številni sodniki.
Tako smo priče varovanju tabuja titoizma, ki varuje tako zločince, ki so zagrešili vojna hudodelstva in zločine proti človečnosti med drugo svetovno vojno in po njej. Če bo predsednik vrhovnega sodišča človek, ki se ne zaveda svojega sodelovanja pri prikrivanju zločina, je povsem iluzorno pričakovati, da bomo pod takimi sodniki dočakali obsodbo zločinov titoizma.
Prav tako bo Slovenija ostala na mednarodnem zemljevidu zapisana kot država, ki ne izpolnjuje svojih obveznosti do raziskave in ureditve zamolčanih, prikritih grobišč žrtev titoizma. Taka obveznost je kot dolžnost naložena državi po mednarodnem pravu oboroženih spopadov. Tako kot se zločinci in priče njihovih dejanj skrivajo pred kriminalisti in raziskovalci, tako od množice tistih, ki so sodelovali pri zločinih na meji, ne moremo pričakovati, da bodo posredovali podatke o žrtvah in o tem, kje so jih pokopali, jih zagrebli, kam so jih odvrgli.
Če se niti predsednik Vlade RS niti pravosodni minister niti številni sodniki in politiki ne zavedajo svojih mednarodno pravnih zavez in obveznosti, kaj nam preostane?
Spraševanje in odpiranje poti za iskanje odgovorov v duhu pravice in resnice:
Ali so normalni Nemci, ki odgovornim za uboje na meji sodijo, ali so normalni tisti v Sloveniji, ki vidijo v sodelovanju pri zločinu in njegovem prikrivanju »izpolnjevanje ukazov«? Kakšna je kvalifikacija zločina? Kdo so bili storilci? Kdo so bile žrtve? Kdo je sodeloval pri prikrivanju zločina? Kje so žrtve pokopane?
Verjamem, da napisano upravičuje nekaj predlogov:
– Inštitut za novejšo zgodovino naj v popis žrtev vojne in revolucije vpiše tudi žrtve na mejah do leta 1990.
– Zločine na mejah naj ob drugih zločinih titoizma začnejo preiskovati v policijski akciji Sprava pri Ministrstvu za notranje zadeve.
– Raziskavo znanih in neznanih grobov umorjenih na mejah ter njihova označitev in ureditev naj v okviru dela s prikritimi vojnimi grobišči prevzame Služba za vojna grobišča pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (op.: Danes Sektor za vojne grobove in vojna grobišča v Upravi za vojaško dediščino MO).
– Ministrstvo za pravosodje naj oblikuje raziskovalno skupino, ki bo preučila pravne razmere in ocenila delovanje civilnih sodnikov pri umorih civilistov na mejah.
– Slovenija naj predlaga evropski projekt o zločinih na železni zavesi od »Sczecina/Stettina do Trsta«.
Uradnega odziva na te predloge ni bilo.
Ostaja pa vprašanje Branku Masleši (in seveda še marsikomu …): Kaj bo storil, da bodo zločini zoper civiliste na jugoslovanskih mejah raziskani in kaznovani?
