Piše: Jožef Praprotnik
Nedavni Utrip nacionalne tv z dr. Jožetom Možinom v glavni vlogi je razburkal televizijsko gledalstvo in med levičarji deloval kot vržena pasja bombica med vrabci. Preplah, jeza, ogorčenje, protesti, tviti na socialnem omrežju na eni in navdušenje ter želje po čem podobnem, saj je bil to dogodek leta, oprostite tridesetletja, če hočem biti natančnejši. Ko je Erika Žnidaršič v skupni oddaji s POP tv izjavila tisto laž, da smo zdaj ujetniki 300 intenzivnih postelj in da so jih imeli v partizanski bolnici Franja še enkrat toliko, ni bilo najmanjšega revolta, sploh pa ne z leve strani političnega prostora, kar pomeni, da je njim laž prirojena. Zdaj, ko gre pa za resnico dr. Jožeta Možine o drami Dražgošanov pa vihar v kozarcu vode. Zanimivo in presenetljivo je dejstvo, da so levičarji znanstvene sfere in ne kaki ostareli člani večno mlade zveze borcev pri priči pokazali na javno televizijo, češ, da si ne bi smela privoščiti enostranskega poročanja in da je povsem spremenila svojo vlogo. Ob lažeh ostajajo levičarji mrtvo hladni, ob resnici pa ogenj v strehi.
Ta dogodek ene same oddaje v najbolj gledanem času dokazuje kolikšen je vpliv tega medija na razpoloženje ljudi, na njihovo razmišljanje in kooperativnost. Še več kot to; gre za pravcato mobilizacijo – in ker smo v času do že dalj časa napovedovanih volitev – volilnega telesa. Televizija kot medij ima torej znatno hitrejši in intenzivnejši vpliv , kot drugi mediji in še sploh kot tiskana beseda v kakšni temeljitejši, poglobljeni ter obsežni knjižni izdaji. Še posebno zato, ker avtorja knjižne izdaje – pa če je še tako aktualna – lahko preprosto namenoma prezrejo prav tisti, ki jim je v bistvu namenjena. Lahko navedem Bermanov dosje dr. Aleksandra Bajta, ki so ga ob izdaji preprosto ignorirali, pa četudi so ga brali, ni bil deležen ne kritike in ne drugačnih komentarjev. Prav dosti bolje se ne bo odrezala knjiga Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države.. Tako Bajtova kot Pezdirjeva knjiga podrobno, natanko in dokumentirano odstirata ozadje »naše nesreče«, ker se slovensko ljudstvo pravi čas ni zavedlo, kam in v kakšno smer jih vodijo lažni osvoboditeljski bogovi, a vendar je vprašljiv njun doseg in mobilizacije za pravo pot.
Ob vsem napisanem pa še to. Laži, polresnice, pretiravanje, zmerjanje, nenatančnost, govorjenje brez dokazov, tako rekoč na pamet, so pri nas v Sloveniji dobili domicilno pravico. Dosegli in presegli smo Frana Milčinskega in njegove Butalce. V Butalah je lagal samo pretkani Cefizelj, vsi drugi so bili neumni, butasti in jim to niti ni v pisateljevih časih ni kazalo pisati v zlo. Neumnežu ali butcu je oproščeno. Pri nas v tem času pa smo prišli v stanje, ko je tudi lažnivcem – četudi jih ujamemo na laži – oproščeno. No, ne ravno oproščeno, ampak za njihovo početje niso kaznovani, torej so nagrajeni. Laži torej pardonirajo direktorji, šefi, uredniki in ker niso lažnivci kaznovani, lahko nadaljujejo. In če eni znani medijski, pravcati zvezdniki in zvezdnice smejo lagati in govoriti nedokazane trditve, kot na primer Erika Žnidaršič, bomo primorani začeti preverjati vsako izrečeno trditev. Si predstavljate življenje v večnem dvomu. Dokler je tako, bi morali 1.april razglasiti za slovenski državni praznik.
Jožef Praprotnik, Jesenice
