Piše: Matej Leskovar
Kulturni boj se v Sloveniji stopnjuje. Golobova vlada, ki nima nobenih pozitivnih rezultatov, se osredotoča na krepitev pozicij (post)komunistične, v revolucionarnem zločinu utemeljene elite, hkrati pa, v sodelovanju s kulturmarksisti iz Zahoda, sprejema zakone, ki nas oddaljujejo od vrednot zahodne civilizacije.
Po napadu na družino in normalen psihosocialni razvoj naših otrok sledi še napad na starejše in slabotne. Zakon o evtanaziji je zapakiran v množico navidezno humanih besed, a v resnici odpira pot k reševanju pokojninske blagajne.
Spomnimo: tudi v Hitlerjevi Nemčiji se je evtanazija začela nekaj let pred holokavstom. Ali ni prav pojem lebensunwertes Leben, življenja nevredno življenje, odprl vrat za umore, najprej težko bolnih, potem prizadetih, invalidnih, duševnih bolnikov? Holokavst je bil temu logično nadaljevanje.
Znano je, da so se ostareli Nizozemci pogosto zatekli čez mejo, v domove za ostarele v današnji Nemčiji, potem ko je nizozemska vlada pred leti odprla vrata za pobijanje ostarelih.
Zagovorniki evtanazije v Sloveniji navajajo vrsto varovalk zoper to, da bi se kaj takega moglo zgoditi v Sloveniji. A je poslanka Sukićeva v oddaji Zvečer pri 24Ur jasno razkrila filozofsko podlago tega zakona: »Bistvo življenja ni v nedotakljivosti.«
Kaj to pomeni? Lastnosti stvari delimo na bistvene in nebistvene. Bistvene so tiste, ki so vedno del nečesa, nebistvene imenujemo pritikline ali pridevki in so lahko del nečesa – ali pa tudi ne. Bistvo jabolka je, da je sad jablane, da je približno okrogle oblike in da ga na rastlini drži pecelj. Pridevek ali pritiklina pa je, da je jabolko zeleno ali rdeče ali rumeno. Rdeča barva ni bistvo jabolka. Tako tudi Sukićeva: nedotakljivost ni bistvo človeškega življenja, človeško življenje je lahko nedotakljivo – ali pa tudi ne.
Navadno smo govorili o svetosti človeškega življenja. Kaj to pomeni? Svetost je prevod latinske besede sacrum, in kot je to dobro znano (bralca napotujem na knjižico Sveto francoskega jezikoslovca Emila Benvenista, v mojem prevodu), sveto vsebuje pojem meje, nedotakljivosti. Človeško življenje je nedotakljivo, ker je sacrum, sveto.
Ko je poslanka Sukićeva zatrdila, da nedotakljivost ni bistvo človeškega življenja (tj. da ni nekaj, kar je človekovemu življenju lastno, ne glede na okoliščine!), je jasno povedala, da zanjo in za zagovornike evtanazije življenje ni sveto. Kriteriji, kdaj lahko posežeš po njem, pa so poljubni. Morda odvisni od večine v parlamentu – in če parlament izglasuje, da je treba pobiti, recimo, katoličane, zagovornike svobodnega trga, podjetnike, politične nesomišljenike, ali recimo, Jude, bo to popolnoma v redu – ker človeško življenje po mnenju poslanke Sukićeve ni sveto.
Sicer pa je to med zagovorniki evtanazije znana stvar. Avstralski filozof Peter Singer je svojčas zapisal, da ima pravkar skoteno žrebe več pravice do življenja kot enoletni otrok. To navsezadnje ni nič novega – izpostavljanje prizadetih ali drugače zaznamovanih otrok je bilo v antiki redna praksa, odmev tega najdemo tudi v antični dramatiki in mitologiji (Sofoklejev Ojdip v Kolonu, denimo; mit o Romulu in Remu). Šele krščanstvo je rimski omiki prineslo tisto pojmovanje človeka, ki omogoča človeku dostojanstvo ne glede na rod ali položaj v družbi – in tudi ne glede na zdravje. Za krščanstvo je človek ustvarjen po Božji podobi. Toda slutnjo svetosti človekovega življenja je vendar imela že antika: Antigona je navdihovala marsikoga v zgodovini (dokler ni bila v novejši slovenski zgodovini zlorabljena).
Kaj je Sukićeva dejansko povedala, ko je razkrila filozofske temelje svoje ideologije?
1) Tovarišica (kajti poslanka Sukićeva gospa pač ni) zagovarja filozofsko podlago, ki omogoča opravičiti morilsko besnilo v letih 1945-50 v Titovi Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, opravičuje umore političnih nasprotnikov (in govoriti, da gre samo za domobrance, je podlo ponarejanje zgodovine!). Zanjo morilsko divjanje revolucionarjev ni sporno, kajti človeško življenje ni sveto. Njena filozofska podlaga ne omogoča obsodbe revolucionarnega divjanja od 1941 do 1945 in potem do 1991. To je zaskrbljujoče, ker poslanka prihaja iz tistega ideološkega pola (in izročila), ki je z zločinskimi umori od leta 1941 dalje prišel na oblast, se med vojno vdinjal okupatorju (tako je, partizani so ves čas vojne sodelovali z nacifašističnim okupatorjem), potem pa leta 1945 svoj prevzem oblasti potrdil z orgijo pobijanja (nasprotnikov, in to ne le domobrancev!). Ljudje, ki danes vladajo Sloveniji, so otroci in vnuki morilcev, ki so s klanjem prevzeli oblast, potem pa ljudem pokradli premoženje. Ali želi (post)komunistična morilska elita (so pač otroci in vnuki revolucionarnih morilcev, nekdanji člani ali privrženci zločinske, morilske komunistične partije) na oblasti to ponoviti? Besede Sukićeve dajejo misliti, da je tako. Počasi pripravljajo teren …
2) Tovarišica Sukićeva zagovarja filozofijo, s katero je mogoče opravičiti preganjanje, tudi pobijanje nasprotnikov (post)komunistične elite danes in v prihodnosti. Že leta 1990 so nam ljudje iz njenega (levega, Kučanovega, komunističnega) tabora govorili: »Še premalo smo vas pobili,« v času Janševe vlade smo poslušali pozive k umoru premiera Janše. Potem ko je Sukićeva izpovedala filozofsko osnovo njenega zavzemanja za evtanazijo – človeško življenje ni nedotakljivo (ker ni sveto!) – se lahko upravičeno sprašujemo: ali ta vlada in stranka Levica načrtujeta poboje političnih nasprotnikov ali tudi nesomišljenikov?
3) S tem, ko tovarišica Sukićeva ukinja svetost (tj. nedotakljivost) človeškega življenja kot inherentno, bistveno lastnost človeškega življenja, odpira navsezadnje prostor tudi za to, da se bodo ljudje, naveličani nasilja, ki se vleče že od 1945, nasilju uprli. Sveti Tomaž Akvinski je jasno povedal, da je tirana dovoljeno ubiti. Toda v Sloveniji ne gre za posameznika, ki bi se ga znebili, gre za kasto ljudi, ki so se z zločinom (revolucijo) polastili oblasti in terorizirajo narod že od 1945. Prepričan sem, če bo ta kasta, ta oblast – ali katera prihodna levičarska oblast – začela z nasiljem in umori, se bodo ljudje uprli in odgovorili na nasilje z isto mero. Smem zapisati? Tovarišica Sukićeva odpira vrata za državljansko vojno.
Ne gre za vprašanje evtanazije – gre za vprašanje svetosti človeškega življenja. Če ima sveže skoteno žrebe več pravice do življenja kot človeški novorojenček in če »nedotakljivost ni bistvo človeškega življenja« (Sukić), so vrata odprta za vsakovrstno pobijanje nasprotnikov. Ne, to se ni dogajalo samo pred 80 leti. To se še danes dogaja v taboriščih in moriščih na Kitajskem – v državi, ki ji vlada naši (post)komunistični eliti bratska komunistična partija. In to se lahko ponovi tudi pri nas.
Ali nam je lahko v tolažbo ustava? Morda, bo zapisal naivnež. Toda po prevzemu Ustavnega sodišča tudi na to več ne moremo računati.
Ob koncu si dovolim zapisati še dve zadevi. Najprej: menim, da življenje Sukićeve ne prinaša dobrobiti nikomur, gotovo pa ne slovenskemu narodu. Ker po njenem življenje ni nedotakljivo – ali jo je kot škodljivo dovoljeno ubiti? Zanima me, kako bo poslanka na to odgovorila. Ne verjamem, da stoji za svojimi besedami, ko gre za nedotakljivost njenega lastnega življenja (in prepričan sem, da bo to tako ali drugače izpričala).
Prav tako pa sem prepričan, da je za njenimi besedami še nekaj drugega. Pred 2. sv. vojno smo imeli v Sloveniji nekaj srbskih oficirjev, sicer pa so nas Slovence s priseljevanjem pustili bolj ali manj pri miru. V Titovi Jugoslaviji pa so v Slovenijo masovno priseljevali ljudi iz Bosne, Srbije in Črne gore (nekaj pa tudi iz drugih republik). Ne elite, to je bila neizobražena, polpismena drhal, katere naloga je bila, da vplivajo na Slovence in jih pojugoslovanijo. Drugi prišleki so bili policisti, oficirji, udbovci – okupatorski zatiralci, ki še danes teptajo Ljubljano. Kakšen spomenik je postavil Janković v Ljubljani? In od kot prihaja Sukićeva?
Če so v Jugoslaviji po genocidu 1945 Slovence poskušali potujčiti prek priseljevanja in vsakovrstnih pritiskov s strani jugopartijskih struktur, pa si danes vidni priseljenci že prizadevajo za rešitve, ki pomenijo možnost genocida nad slovenskim narodom. Mar Jankovićevega kanala, ki – po javnih opozorilih strokovnjakov – postavlja v nevarnost pitno vodo v Ljubljani, ne moremo očitno razumeti kot pripravo na genocid? Po potresu ali morda po sabotaži? Kot pripravo na to, da bo sprega beograjske čaršije in naše (post)komunistične kaste držala Slovence v šahu?
So mar priseljenci iz Jugoslavije (Jugovići smo jih nekoč imenovali) kdajkoli bili pripravljeni podpreti kar koli, kar je bilo v interesu slovenskega naroda – ne pa v interesu zločinske (post)komunistične kvazielite? Ti ljudje, od komunizma skvarjena Jugovina, sanjajo jugonostalgijo, zaničujejo slovensko kulturo in niso nikoli sprejeli Slovencev kot samostojnega naroda. Bili smo jim bojni plen – kakor smo bojni plen domačim komunistom in njihovim mladičem.
Ali lahko besede Sukićeve razumemo kot pripravo za nov genocid nad Slovenci, kot kazen, ker smo zapustili njihovo Jugo in ker (mnogi) zavračamo komunistično revolucijo in vladavino (post)komunistične elite (nekoč smo temu strokovno rekli »tekovine revolucije«) v obdobju od 1992 do danes?
Kar koli bodo predstavniki levega pola govorili, ko bodo poskušali zanikati grde namene, nikakor ne pozabimo: Za poslanko Sukićevo nedotakljivost ni bistvo človeškega življenja. Njej in njenim somišljenikom na levi življenje ni sveto, kot ni bilo sveto nobenemu levičarju in komunistu, od Lenina leta 1917 dalje do danes. Njihovi očetje so morili po Sloveniji in nobenega jamstva nimamo, da ne bodo morilske orgije poskušali ponoviti.
Matej Leskovar, Ljubljana
