Piše: Janez Hartman
Nedvomno je knjiga zanimiva po svoji razkošni vezavi in kvalitetnem papirju. Založnica je z razlogom namenila znatna finančna sredstva za izdajo te knjige, čemur je prišteti še razkošno promocijo v Cankarjevem domu ob prisotnosti eminentnih gostov. Uvod v knjigo je napisal Stipe Mesić, ki je v njem omenil, da je knjiga namenjena predvsem Dimnikovim sodobnikom ter mlajši generaciji, ki bodo v njej izvedeli tudi tisto, kar jim je bilo do zdaj, včasih tudi namerno, prikrito. To pa pomeni , da je praktično namenjena vsem, predvsem pa ljudem od 18 do 100 let, torej volivcem. Ker spadam v to kategorijo ljudi, sem pozorno prečital vso knjigo in ugotovil, da je avtor prikril pomembno dejstvo, ki je imelo bistven vpliv na njegov kasnejše delovanje.
Leta 1948 je bil vpisan na Gozdarko srednjo šolo v Mariboru in tam živel in končal 1. letnik. Naslednje leto se je ta šola priključila isti šoli v Ljubljani. Svoje učilnice je šola imela v prostorih, ki jih je že naslednje leto prevzela Biološka fakulteta, GSŠ pa se je preselila v lesene barake v Šiško ob gorenjski železniški progi. Ministerstvo za gozdarstvo RS je zaradi neustreznosti teh prostorov pričelo z gradnjo nove šole na Viču. Gradnjo je vodil Tone Svetina sicer načelnik na tem ministerstvu ter kasnejši avtor romana Ukana. Na žalost je ta novogradnja kmalu po izgradnji pogorela. Po nekajmesečni prekinitvi pouka so dijaki nadaljevali s poukom v osnovni šoli na Viču, v klopeh osnovnošolcev. Pouk se je podaljšal v mesec avgust. Nekaj dni pred zaključkom šolanja je šolo pretresla novica o aretaciji Milana Demšarja, Boža Dimnika in Antona Piskarja. Ti trije dijaki naj bi se predstavili kot UDBovci in pri neki ženski zahtevali izročitev pisalnega stroja ter ga odnesli. Na njihovo žalost pa je ravno takrat prišel k tej ženski sorodnik, kateremu je potožila o pravkaršnjem obisku. Ta sorodnik pa se je spomnil, da se je na vhodnih vratih srečal s temi osebami, ki pa so bili njegovi sošolci, a niso mogli bili delavci UDBE. Ta sošolec se je pisal, če se ne motim, Janežič. Prijavil jih je ljudski milici, ki je vse tri zaprlo. Demšar in Dimnik sta bila obsojena na po 5 let zapora, Piskar pa je bil oproščen.
Kasneje sem zvedel, da je Dimnik doštudiral medicino ter takoj po izpustu iz aresta pobegnil v Švico. Ker sem vedel, da je Božo Dimnik zelo inteligenten, saj je bil odličnjak, me ni čudilo, da je izbral popolnoma drugačen poklic. Toda: zakaj prav medicino? To vprašanje sem si leta zastavljal, čeprav nisem o Dimniku slišal nič vse do časa osamosvojitve, ko se je kar naenkrat pojavil kot pomemben člen slovenske osamosvojitve.
Božo Dimnik je imel lastnost, da je bil v centru pozornosti, kar je dosegal z zanimivim pripovedovanjem različnih zgodb in anekdot. Čeprav v svoji knjigi nikjer ne omenja, da je bil vešč igranja na harmoniko in je imel celo svoj ansambel, sestavljen iz sošolcev, s katerim je nastopal na različnih plesnih prireditvah, je najpogosteje nastopal na prireditvah dijakinj srednje medicinske šole. Najpogostejša tema njegovih pripovedovanj v družbi so bile »medicinke«. To je vedel tudi Tone Svetina, ki se je po službeni dolžnosti kar pogosto mudil med dijaki GSŠ. Aretacija Dimnika ga je najbrž spodbudila k razmišljanju kako izkoristiti Dimnikov intelektualni potencial. Študij medicine bi UDBI najverjetneje pokril njihova pričakovanja za infiltracijo v visoko družbo, kjer bi črpal pomembne podatke, važne za obveščenost o kapitalističnih namerah proti komunističnemu sistemu in jugoslovanski emigraciji, ki je v tistih časih prestavljala resne grožnje Jugoslaviji. Avtor knjige opisuje svoje delovanje v tujini in v domovini kot normalno komuniciranje v neki zahodni demokratični državi, kjer ne poznajo nobenih omejitev, pozabi pa, da normalni državljani niso mogli dobiti potnih dovoljenj za potovanja v tujino. Privatni podjetniki so bili vnaprej zaznamovani kot razredni sovražniki in vsako druženje s tujci je bilo strogo nadzorovano, zato so morali vsak kontakt s tujci tudi podajati točna in sprotna poročila. Takrat so prejemali tudi točna navodila kaj morajo iz tujcev »izvleči«. To potrjuje mojo tezo, da je bil Božo Dimnik sodelavec UDBE, vprašanje je le kakšnega kalibra. Avtor se trudi dokazati svoje pripovedi s slikovnim materialom, ki je resnično bogato, precej skromnejši pa je pri dokazovanju svojih študijskih uspehov. Bralec ima le možnost vpogleda v maturitetno spričevalo in potrdilo o strokovnem izpitu, ki mu priznava naziv zdravnik, izdanega 23.12.1980., a to potrdilo je izdal Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo Ljubljana, ki pa verjetno ni izobraževalna ustanova v sestavu Medicinske fakultete UL. Ker je njegov študij medicine trajal okoli 24 let bi bralca zadovoljil vpogled v promocijsko listino ter nekaj fotografij iz indeksa o opravljenih izpitih.
Knjiga ne predstavlja kakšnega omembe vrednega literarnega dela, vsebina pa si ne zasluži tako kvalitetnega papirja, vezanega v debele trde platnice. Zadnja stran platnic knjige izpisuje: » Rad lovim velike ribe«, kar je že enkrat izjavil novinarju Nedeljskega dnevnika pred kakimi 15 leti, zato si bralec to izjavo lahko tolmači v prenesenem smislu, kar pomeni, da je imel svoje prste tudi pri likvidacijah jugoslovanske emigracije širom Evrope, ki so jo predstavljali hrvaški emigranti. Zato je bilo smotrno ob razpadanju Jugoslavije ustanoviti Društvo hrvaško- slovenskega prijateljstva, ki mu je predsedoval dolga leta, vse do pred kratkim.
V zadnjem poglavju knjige avtor glorificira komunistične voditelje, za katere odkrito priznava, da so vsi postali tudi njegovi osebni prijatelji. Zelo je kritičen do politikov, zaslužnih pri osamosvajanju Slovenije, ki pa jim priznanja držav ne bi uspelo dobiti, če ne bi v dogajanja osebno posegel sam avtor s svojimi osebnimi zvezami s poslovnimi pomembneži. Osamosvojitveni politiki so pokazali svojo nesposobnost vodenja države s celo vrsto političnih odločitev, ki so se odražali v vse slabših sosedskih odnosih s sosednjo državo Hrvaško. Starih politikov, komunistične provenience, ki so vsi po vrsti zaradi svoje poštenosti in evidentne prijaznosti ter tolerantnosti do drugače mislečih, je ena sama milina.
Knjiga je modificirani predvolilni plakat, povzet po srbski radikalni stranki, kjer za razliko od Dimnika, Dr Vojislav Šešelj prebivalcem Srbije zastonj deli svoje knjige.
