Piše: Vili Kovačič
Prvega decembra 1989 naj bi se zgodilo nekaj kar smo se vsi bali, tako državljani – kot takratna preplašena »ljudska« oblast, ki so se ji takrat, prvič po letu 1945, zatresle hlače. Srbsko gibanje Božur je namreč napovedalo prihod deset tisočev oboroženih Srbov v Ljubljano , ki pa jih potem ni bilo. »Ljudska oblast« z režimskimi zgodovinarji vred pa še danes urbi et orbi – mestu in svetu in vsemu slovenskemu narodu razglašajo, kako je ljudska oblast – tedanja ljudska milica, preprečila miting, ki ga ni bilo.
In smo v ta namen tudi letos imeli državno proslavo z govorom predsednice republike v čast in slavo akcije Sever, ki si lasti »zaslugo«, da je oblast prepovedala že odpovedani dogodek, torej prepovedala je miting, ki ga ni bilo – saj je gibanje Božur pred tem samo odpovedalo prihod in miting v Ljubljani. Že samo po sebi je absurdno, da se danes aktualna oblast hvali z dogodkom, ki ga ni bilo, še bolj pa je absurdno, da je za to »veliko ne -dejanje« bil kasneje pod predsedovanjem Danila Türka odlikovan nihče drug kot tedanji notranji minister Tomaž Ertl, kar je vrhunska zloraba narodovega spomina.
Pri tem pa se popolnoma spregleduje resnični potek dogodkov in vzrok odpovedi mitinga, ki ga ni bilo zato, ker je stopil v akcijo Slavko Kmetič, s svojim sindikatom strojevodij Slovenije in Jugoslavije, ki je v resnici preprečil miting z odpovedjo vseh prevozov s katerimi bi mitingaši lahko prišli v Ljubljano.
Ampak stvar se s tem ne konča – prepoved odpovedanega mitinga se danes časti celo kot začetek osamosvojitve. »Zgodovinarji« pa so ob proslavljanju letnice 1989 to gladko spregledali in zavestno zamolčali. Da je res kar trdim, je dokaz tudi knjiga Igorja Omerze, ki faktografsko in pošteno obravnava tudi tisti čas in tisti dogodek.
Da z zgodovino ravnamo kakor svinja z mehom pa je dokazov vedno več in preveč. Zato je v današnji Svobodi, ko triumfirata laž in nasilje, potreba po resnici še večja kot običajno.
Zato predlagam, da se 1. december proglasi za dela prost dan – dan premišljevanja o praznikih in zgodovini , ki jo tako malo poznamo. Odnos do resnice pa je vrhunsko diletantski ali kot pravi pesnik Tomaž Šalamun v Dumi 1964 – Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine. Ali kot je mnogo pred tem zapisal že Fran Levstik: kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
Zato je čas, da končno potegnemo črto in pričnemo ločevati izmišljene od namišljenih in resničnih dogodkov upora in tudi osamosvajanja. Razumem sicer, da je lakota po priznanjih, četudi so neupravičena, sestavni del človeškega pohlepa in napuha, ampak to nas ne odvezuje, da se delamo Butalce in priznavamo falzifikat za resnico vsi – tudi tisti, ki smo ta čas doživljali neposredno na lastne oči in na lastni koži.
Iz tega ne morejo biti izvzete niti aktualne najvišje politične avto-rit-tete, o katerih je nekoč pred 60 leti – pisal Tomaž Šalamun takole:
O socializem a la Luis XIV, ali kako bi zaščitili uboge živalce / o stopetintrideset ustavodajnih teles ali kaj bi / naredil s crknjeno mačko da ne bi zaudarjala / o revolucionarnost množic ali kje je sanatorij / ki bi nam zdravil impotenco / Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike / O Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine.
Naj živi 1. december, dan strojevodij Slovenije.
