Piše: Frenk Kogovšek
Te dni sem bil na izletu, na hribu med Horjulom in Polhovim gradcem, Koreno se mu reče.
Hrib je res lepa razgledna točka za horjulsko in polhovgrajsko stran, pa tudi sicer. Dobro viden je tudi iz doline,
posebej pa ga je označeval postavljen velik lesen križ. Ne vem, morda je bil zvečer tudi osvetljen po vzoru
mnogih cerkva naše domovine. Postavljen je bil gotovo nekoč po osamosvojitvi.
Meni so ti pogledi topli, domači, mi rišejo neko duhovno prijetnost; sem vesel, da sem del te in take dežele.
No, in pozor; v prijetni gostilni- pravzaprav je kmečki turizem- nehote prisluhnem, da je bil križ podrt, celo sodno odstranjen.
Ne vem sicer kakšni lastniški ali drugi razlogi so temu botrovali, me je pa prizadelo.
Ne bom razlagal kakšna (če) so moja verska čustva, dovolj je da rečem, da sem narojen v ta tisočletni krščanski svet
in da so to cerkveno krajinsko podobo gojili z domoljubno in s krščansko mislijo, da moram biti do tega dela, odrekanja
in volje spoštljiv in majhen.
Kako drugi, ne bom sodil, omenil pa bom , da mi je ob tem prišla v spomin pesem prebrana pred mnogimi leti, pesem
našega izrednega pesnika in domoljuba Janeza Menarta.
Poiskal sem jo in v delih pravi:
Z zarjavelega žebljička
le kos roke je visel;
kakor štalca brez telička
se mi križ je zdel.
Kak dispečer aktivizma
z njim čez noč imel pretep
je v imenu komunizma;
zmagal je, globoko v žep
sunil roke in zabrundal: ‘Na !
pa ni več buga !’
Oče naš, kateri…pač, ‘kateri’..
pOsvetljeno bodi mu v možgansko skorjo!
Daj mu danes kak vsakdanji les,
da bo vanj za trening metal kamen..
Amen.
Zdrava pamet milostno te kolne,
ti moj brat, ki si ta križ razbil:
prej je tu le kos lesa strašil,
zdaj Boga so te poljane polne.
Naj se drugič kamen
v roki ti zavre
KRIŽEV SE NE SME RAZBITI!
KRIŽI MORAJO SAMI SEGNITI ..
In še h kraju slovenska ljudska (malo vraževerna) modrost:
Vse se vrača, vse se plača!
Frenk Kogovšek
