Piše: Frančiška Buttolo
Zdaj, ko sem prepričana, da za obstoj in nadaljnji razvoj samostojne in demokratične Slovenije (prav tako pa tudi za ves Zahod) ni več nikakršnega upanja, sem se odkrito vprašala: “Za kaj bi se zavzemala, če bi samostojnosti in demokraciji moje ljubljene ožje, pa tudi širše – predvsem kulturne in civilizacijske – domovine kazalo bolje?”
Prvo, za kar bi si prizadevala, bi bila rehabilitacija domobranstva. Zakaj? Prvič zato, ker ni nastalo zaradi tega, da bi Slovenci pomagali Hitlerju, temveč zato, ker je grozila Slovencem totalitarna, krvava revolucija sredi Hitlerjevega napada, da je bil ogrožen praktično že vsak Slovenec.
Komunistični revolucionarji so prva leta druge svetovne vojne tako brezobzirno množično pobijali po vsej Sloveniji, kjer je bilo to le mogoče, da je bila povezava z nemškim okupatorjem, da bi dobili vsaj najnujnejšo zaščito, zlasti pri njegovi policiji, potrebna za ohranitev številnih slovenskih življenj.
Zato bi morali sprejeti resnico, da so se tudi domobranci borili za domovino, tako kot pošteni borci v komunistični NOB. Tako prvim kot drugim ne bomo nikoli dovolj hvaležni. Zločince in zločine na obeh straneh pa bi morali vse, kolikor je to mogoče, znanstvenozgodovinsko in pravno proučiti in obsoditi, oboje. Poštenim domobrancem, tistim, ki so sprejeli grozno povezavo z okupatorjem samo zato,da bi reševali slovenska življenja pred krvavo revolucijo, ter poštenim partizanom, ki so se borili proti okupatorju, ne pa za komunizem, obojim, v resnici ne bomo Slovenci nikoli dovolj hvaležni.
Oboji so bili žrtve dveh sistemov, obeh okupatorskih – Hitlerjevega, z njegovo okupatorsko nacistično vojsko, in Stalinovega, z njegovo vodilno “osvobodilno” komunistično revolucionarno soldatesko pod vodstvom takratnega ožjega Stalinovega sodelavca Tita. Pa čeprav se zdi na prvi pogled, vse v redu, ko Zahod še vedno slavi Titove zmagovite partizane in obsoja domobrance, to ni prav.
To je narobe zato, ker je Zahod sprejel Titovo “resnico” o vojni v Sloveniji in na Balkanu, tisto njegovo temeljno laž, da v Jugoslaviji ni šlo za revolucijo, temveč le za boj proti okupatorju. Ta Titova laž je bila usodna tudi za Slovence, ne le za druge jugoslovanske narode. Vsi bomo iizbrisani. To se bo zgodilo predvsem zaradi tega, ker je bila Titova laž prepričljivo preračunana predvsem za Titovo pridobitev podpore zahodnih politikov. Z vidika držav in narodov, kjer ni bilo komunistične revolucije in množice njenih žrtev sredi najhujšega Hitlerjevega terorja, ali pa z vidika tistih držav, ki sploh niso bile niti okupirane niti niso imele komunistične revolucije, je sodelovanje z okupatorjem seveda nekaj strašnega. Te Titove laži pa zgodovinarji skoraj ne omenjajo. Zato nas lahko – kot narod – zdaj briše z zemljevida sveta peščica komunističnih novinarjev RTS, ki jih je menda “že j….. več” kot nekomunističnih. Slovenci pa, zlasti premožnejši in najbolj izobraženi za kako uporabno delo, množično bežijo v tujino, “begunci” pa jih nadomeščajo.
