Piše: Janez Remškar
Dve vprašanji, odgovori so jasni!
- Evropa se izgublja v globalizaciji, izgublja svoje korenine, izgublja svojo identiteto! Zakaj?
Po pravici rečeno, evropske korenine pogosto niso rasle na poštenosti, pravičnosti, solidarnosti. Tak je svet, takšni smo ljudje. Daleč je že način odločanja ljudi v antični Grčiji. Atenska demokracija je prva oblika demokratične družbe v zahodnem svetu. Značilnost atenske demokracije je bila njena neposrednost. V njej so v večji ali manjši meri sodelovali vsi državljani, brez posrednikov, vključno v zakonodajni, izvršni in sodni oblasti. Kasneje smo pogosto imeli samopašne, diktatorske kralje, cesarje, včasih tudi razsvetljene oblastnike. Imeli smo kolonializem. V Evropi so se pojavljali človeški izmečki, praviloma podprti z potrebo po maščevanju ali uničenju drugače mislečih in s tem tudi s podporo množice tistih, ki so pri tem videli svoje koristi, da pridejo do boljšega življenja brez dela. Tako smo imeli fašizem, nacizem in komunizem.
Kljub temu smo se v Evropi, vsaj po II. svetovni vojni, pobrali in našli pot v boljše življenje. To se je zgodilo ob združevanju v EU. Toda vprašanje je. kako bo to šlo naprej. Več kot očitno je, da se tudi v Evropi težko razumemo med seboj. Na eni strani so tisti, ki so si ustvarili premoženje in dober standard tudi zaradi kolonializma, na drugi so tisti, ki so teh možnosti imeli manj oziroma so jih izgubili v času komunizma. In danes se spet pojavlja »kolonializem«, to pot z »uvozom« in izkoriščanjem delovne sile (neizobražene in izobražene) iz manj razvitih nekdanjih komunističnih držav.
Slovenija, sama žrtev komunizma, tudi ob dejstvu, da so v zadnjih 30 letih bile na oblasti leve vlade 75 odstotkov časa, pri tem ni izjema. Pred tem pa se je zgodila pri nas še privatizacija in nekateri so s pomočjo zakonodaje, sprejete v času vlade Janeza Drnovška, z lahkoto prišli do premoženja. Verjetno ni dvoma, da je eden takih tudi Zoran Janković. In danes ta gospod, ki se ima v besedah še vedno za tovariša in borca za pravice delavstva, ob prazniku dela na Rožniku vpije, da bo treba s kapitalizmom nehati. Brez komentarja. Ali pa tudi ne. »Neodvisni mediji«, ki to prenašajo, tega ne delajo brez namena. Ljudem prodajajo »resnico« kaviarlevičarjev. Na področju medijev je podobno stanje tudi v Evropi, v času komisarke Jourove. Gospa sliši, ne brez razloga, le eno stran, tisto, ki je »njena« in glasnejša. Naj ilustriram to z medicinskega vidika. V primeru množične nesreče morajo prvi, ki pomagajo pri reševanju, pregledati vse ponesrečene in pomagati najhujšim ranjencem, ki pa so praviloma tiho. Neizkušeni reševalec bo praviloma pristopil h glasnejšemu. To se dogaja ob tej komisarki, kar pa pri njej ni neizkušenost, ampak pokvarjenost. To je tisto, kar se kaže pri nas in tudi v Evropi: dvojnost, sprenevedanje, zavajanje, pomanjkanje vseh vrednot. Ker je tako, je izhod edino v tem, da tudi druga stran postane glasnejša..
- Kaj pa naše zdravstvo?
Izgublja se v namišljeni, s strani leve politike vsajeni dilemi: javno ali zasebno? Povsem jasno je, da potrebujemo večinsko javno zdravstvo s primesjo zasebnega koncesijskega in nekaj čisto zasebnega. Jasno, ob ustrezni zakonski ureditvi in nadzoru, česar sedaj nimamo. Potrebujemo dobro zdravstvo, kot ga ima večina evropskih držav, vendar ne bo šlo le z javnimi sredstvi, če to želimo priznati ali ne. Nehajmo se slepiti!
V izjemno zahtevnih razmerah, ob staranju prebivalstva, vse več kroničnih pacientih, vse dražji medicinsko-tehnični opremi, vse več dragih, vendar učinkovitih bioloških zdravilih, da posamezniku prilagojenega zdravljenja ne omenjam, smo pred vprašanjem, kako zagotoviti vsem pacientom enak dostop do enako dobrega zdravljenja, solidarnost.
Življenje je eno samo in vsi si želimo, ko zbolimo, najbolj optimalnega zdravljenja. Temu se zavezuje stroka, tudi politika, ko stalno poudarjamo, da v zdravstvu veljajo za vse enake vrednote: solidarnost, univerzalnost in enak dostop do enako varnih zdravstvenih storitev.
Ampak naj spomnim tovariše, ponosne naslednike komunistov, da so v času, ko smo bili vsi enaki, nekateri živeli v zaplenjenih vilah, se vozili v mercedesih, organizirali lovske pohode, se vozili z »našim« Galebom, imeli na razpolago »naša« grad Brdo in vilo Bled, imeli tudi zdravstvene storitve v sanatoriju Emona. Seveda za denar, rezerviran zanje in namenjen samo njim. Enakosti torej ni bilo! Pred nedavnim se je nekdo, ki mu je bil zunajsodni poboj in odkritje Barbarinega rova postranska zadeva, odšel zdravit v tujino. O njegovi morali ni vredno razpravljati. A ob tem ga ob vsaki priložnosti »neodvisna RTV Slovenija« povabi, da se kot moralna in politična avtoriteta pojavi na zaslonu s svojim mnenjem. Narobe svet.
Kar zadeva zdravstvo, je treba spremeniti zakonodajo. Nujno je treba ločiti zakonodajne od upravljavske funkcije, spremeniti organizacijsko-upravljavsko strukturo in spremeniti sistem zavarovanj. Ob vsem tem se moramo končno sprijazniti, da nam v Sloveniji močno primanjkuje zdravnikov, če želimo ohraniti tisto, kar so nas učili na Medicinski fakulteti: najpomembnejši je stik med pacientom in zdravnikom, njuno medsebojno zaupanje in sodelovanje med zdravniki. Za vse to pa je ob vse zahtevnejših pacientih potreben čas in ne samo informatizacija. Slednja pri nas zdravnika vse bolj oddaljuje od pacienta. Nujna je realna ocena vrednosti zdravstvenih storitev ter realna ocena količnikov. Avtomatsko njihovo dvigovanje, kot to predlaga »veliki poznavalec zdravstva« Jaša Jenull, je neumnost, ki pritiče izključno politikantu!
Avtor prispevka Janez Remškar je zdravnik, primarij, publicist in nekdanji poslanec.
