Piše: Direktorica Kobilarne Lipica, mag. Tatjana Vošinek Pucer
Pojem kulturna dediščina se je v zadnjih desetletjih precej spremenil. Kulturna dediščina niso le spomeniki, zgradbe in zbirke umetnin. Kulturna dediščina vključuje tudi živo dediščino – prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino s čimer spodbujajo spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. (UNESCO, 2022)
Na Reprezentativni seznam se vpisuje tradicija reje lipicancev v vseh osmih državah, ki so pri vpisu sodelovale: Avstrija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Italija, Madžarska, Romunija, Slovaška in Slovenija.
Reja lipicancev še vedno temelji na načelih, ki segajo v drugo polovico 18. stoletja. Poznavanje razvoja pasme, strokovnost in praktične izkušnje so predpogoj za načrtno rejo, vsakodnevne prakse in rutine, veščine in spretnosti konjarjev, jahačev, voznikov vpreg, kovačev za vzrejo in privajanje ter učenje konj pod sedlom in v vpregi.
Pomemben vidik, povezan z omenjenimi aktivnostmi, je odnos med človekom in konjem, ki temelji na zaupanju in partnerstvu, v kateri je konj obravnavan kot enakopraven partner ali celo družinski član.
Vpis Tradicij reje lipicanca je plod sodelovanja 8 držav. Nosilci žive dediščine so državne kobilarne ter združenja rejcev lipicancev. V nekaterih državah je večina nosilcev in ljudi, ki lipicanca vzrejajo in z njim delajo združenih v nacionalne kobilarne (Avstrija, Italija, Romunija, Slovaška), v drugih, ob kobilarnah deluje široka, trdna baza rejskih organizacij in zasebnih rejcev (Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Madžarska, Slovenija).
Reja lipicancev vključuje znanja in veščine konjarjev, jahačev, kočijažev, trenerjev, rejcev, veterinarjev ter drugih, ki aktivno sodelujejo pri reji.
Zaposleni v državnih kobilarnah so osrednji nosilci elementa. V kobilarnah obstajajo posebne vloge zaposlenih, ki so odgovorne za vzrejo, rejo, usposabljanje in izobraževanje. Vodijo evidence, upoštevajo namene in metode vzreje ter tradicionalne predpise in rutine kobilarne, ki so se prenašali skozi stoletja.
Zasebni rejci so organizirani v lokalnih, regionalnih ali državnih združenjih rejcev. Pomembno vlogo pri izvajanju in prenosu elementa imajo tudi vaške skupnosti. Celotne družine so vključene v različne vidike in faze vzreje in jahanja, zlasti v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, Madžarskem in v Romuniji ter Slovenij.
V element so vključeni tudi obrtniki (npr. kovači, sedlarji, kolarji), različne konjeniške organizacije tesno povezane z lokalnimi skupnostmi in vključene v tradicionalne praznične in folklorne prireditve.
Vsa ta živa dediščina je seveda povezana tudi snovno, saj je njeno ohranjanje, zlasti v kobilarnah, neločljivo povezano z objekti, ambienti in kulturno krajino, ki se je v stoletjih izoblikovala zaradi in za lipicanca in je v vseh sodelujočih država zaščitena kot kulturna dediščina. Tudi ta, brez ohranjanja tradicij reje nebi obstala, zato je vpis tradicij reje lipicanca še toliko bolj pomemben .
Ne nazadnje je pomemben vidik tega vpisa tudi mednarodno sodelovanje med vsemi nosilci, pa tudi širšo strokovno in lipicancem naklonjeno javnostjo.
Obetamo si, da se bo v prihodnje že utečeno sodelovanje med deležniki še poglobilo. Skupni projekti na vseh področjih, ki jih ta dediščina vključuje, so porok za trajnostno ohranjanje in rejo lipicanca nasploh in ohranjanje žive dediščine v vseh njenih razsežnostih.
