Piše: Jerry Zupan, New York, ZDA (prevedel dr. Jože J. Rant)
Če velja rek, da ima oseba, ki je rešila eno samo življenje popolnoma enake zasluge kot tisti, ki je rešil ves svet, koliko večje ima potem zasluge človek, ki je rešil življenje šest tisočim! Ta rešitelj tisočerih Slovencev je umrl 2. februarja, 2005, samo tri tedne pred svojim devetindevedesetim rojstnim dnevom. Njegovo življenje in smrt bi odšla neopazno v pozabo, če ne bi bilo dogodkov v usodnih treh tednih v maju l. 1945, ki so ga iz skromnega in povprečnega častnika kanadske vojske naredili častivrednega junaka, ki bo za vse čase zapisan na častnem mestu v analih slovenske zgodovine.
Paul Herbert Barre se je rodil 22. februarja l. 1906 v Montrealu, v Kanadi.Po končani Višji tehniški šoli se je kot 21 letni mladenič l. 1927 zaposlil v podjetju Canadian Laundry Machinery Co. Ltd. in kjer je bil zaposlen vse do svoje upokojitve l. 1971. Začel je skromno kot delavec v podjetju, napredoval do konstruktorja, nato je prešel v prodajni oddelek in zaključil svojo poklicno pot kot področni direktor podjetja v pokrajini Quebec.
Podobno, kot se je vzpenjal na svoji poklicni poti, je tudi njegova pot v vojski vodila samo navzgor. V letu 1923 je kot 17-letni mladenič postal vojak Kraljevega polka v Montrealu, l. 1927 pa se je demobiliziral že kot stotnik. Ko se je pričela 2. Svetovna vojna l. 1939 je kot 33 letnik prostovoljno stopil v vojsko in bil poslan v mesto Aldershot, v Angliji, kjer bil povišan v čin majorja. Aprila 1941 je postal namestnik poveljnika podpolkovnika J.A. Calderja. Njegov podjetni duh ni ostal neopažen in tako je bil februarja 1943 poslan na dodatno štabno usposabljanje na področju civilne-uprave. Po usposabljanju je tako l. 1943 nastopil službo v okviru AMG (Zavezniška vojna uprava) pri 5. Armadi ZDA v Sev. Afriki vse do izkrcanja pri Salernu v Italiji. Od septembra 1943 do začetka maja 1945 je bil začasni guverner v Ferrari, ob koncu vojne v začetku maja l. 1945 pa je dobil mesto v deželni upravi v Celovcu pod pristojnostjo britanske 8. Armade (5. zbora). V predmestju Celovca, v Viktringu, je Barre organiziral begunsko taborišče za civilne osebe, v glavnem za Slovence iz Jugoslavije. Sredi junija je bil premeščen drugam in se kasneje vrnil v Montreal oktobra l. 1945, kjer se je demobiliziral.. Zaposlil se je v svojem prvotnem podjetju, vedno pa je ostal zvest svojemu Kraljevemu polku iz Montreala in veteranski organizaciji.
Med vojno je major Barre prejel eno samo odlikovanje: medaljo za uspešno opravljeno delo ( E.D. – Efficiency decoration) kot začasni guverner zavezniške vojaške uprave v Italiji l. 1943. Njegov prispevek pri rešitvi tisočev beguncev maja l. 1945 pa nikoli ni doživel priznanja. G. Barre nikoli stremel in delal za priznanja ali javno pozornost. Bil je skromen, kar dokazuje že to, kako napisal svoj lasten življenjepis. Svojo življenjsko pot je opisal v samo 28 vrsticah. Čisto na dnu strani je dodal dve točki, kot nekako naknadno dojeti misli: ena je namenjena njegovemu E.D. odlikovanju, sledi pa ji skromen stavek, kot post scriptum. In sicer: P.S. Ko sem služboval v Viktringu sem Slovencem pomagal in dosegel, da niso bili prisiljeni, da bi jih vračali nazaj v Jugoslavijo proti njihovi volji. Skromnost tega pripisa pa ne ustreza zgodovinskemu pomenu njegovega pogumnega dejanja, ki je vredno, da ga v polnosti predstavimo.
V začetku maja 1945, potem ko so se nacisti predali, se je pričelo povojno obdobje obnove Evrope. V tem času je bil maj. Barre samo običajen kanadski častnik v zavezniški vojaški upravi zasedenih ozemelj (AMGOT) v okviru britanske 8. Armade s poveljstvom v Celovcu. Njegova zadolžitev je bila, da preučuje poročila beguncev vseh mogočih narodnosti in iz različnih držav. Lahko si predstavljamo, kako je moral biti presenečen in osupel, ko je prvič zagledal množico 25 000 ljudi , od mladih do starih, skupaj s konji in vozovi, naloženimi s prtljago in imetjem in ki so tavali po poljih in gričih okoli cisterjanskega samostana v Vetrinju (Viktringu). Nemudoma je postavil na noge dve taborišči: eno za 15.000 vojaških beguncev, ki je bilo pod nadzorom britanske vojske in drugo, za kakih 10.000 civilistov in za katere je bil odgovoren maj. Barre. Prvo, kar je Barre ukrenil je bilo to, da je osnoval taboriščni odbor, kateremu je predsedoval ugledni in priznani slovenski zdravnik dr. Valentin Meršol. Dr. Meršol je študiral medicino na univerzi John Hopkins v ZDA in je tako njegovo znanje angleščine omogočilo, da sta oba odgovorna moža skovala trdno prijateljsko vez. Pripravljeni pomagati in navajeni trdega dela so Slovenci z veseljem pomagali prizadevnemu kanadskemu majorju, ki ni imel nobenega svojega osebja, znal pa je organizirati in nadzirati. Major je bil soočen s kritičnimi potrebami in je tudi takoj ukrepal: kako preskrbeti pitno vodo, zdravstveno oskrbo, oskrbeti porodnice, preskrbeti prebivališča za otroke in matere, mleko za otroke in postaviti na noge neoboroženo taboriščno policijo, ki naj bi skrbela za red in mir v še vedno nevarnih povojnih kaotičnih razmerah. Kmalu sta se maj. Barreju pridružili še dve enako energični bolniški sestri Rdečega križa in še nekaj humanitarnih delavcev. Ocene osebnosti in dela majorja Barreja se vse strinjajo v enem, ne glede ali so jih podali begunci ali sodelavci v svojih dnevnikih: »bil je očarljiv, skromen mož, potrpežljiv z begunci in ki je delal to, kar je bilo najbolje za njihov blagor…« .
Njegova zgodba bi se morda tu, po treh tednih v maju končala in maj. Barreja bi se spominjali samo kot nadarjenega humanitarnega delavca in še ta spomin na bi kaj hitro prešel v pozabo. V naslednjem tednu pa je bil maj. Barre soočen z osebno krizo in dilemo ali naj sledi ali pa naj se upre neposrednemu vojaškemu ukazu, ki ga je pehal v tajni povojni zločin proti človeštvu.
Ne da bi begunci kaj vedeli in tudi ne da bi sam maj. Barre karkoli slutil, pa so že stekla kolesa stroja, ki je tisoče protikomunističnih beguncev pahnil v prisilno repatriacijo nazaj v roke komunistov in v gotovo smrt. Vse je bilo največja skrivnost: zasnova načrta, priprave, izvedba in še posebej, kdo so bili njegovi načrtovalci in izvajalci. Še petdeset let kasneje je vsakdo, ki se je samo približal jedru resnice te zgodbe, tvegal, da mu za vedno zaprejo usta, tako kot se je to zgodilo zgodovinarju grofu Nikolaju Tolstoju, katerega knjigo so v Angliji umaknili iz prodaje. Počakati bo treba na naslednjo generacijo zgodovinarjev, ki bodo odkrivali to poslednjo skrivnost. Pri tem pa bo marsikatera ugledna osebnost dobila črn pečat, vsekakor pa bo v slavi ostala neomadeževana ena sama oseba, ki ji ne bo treba od sramu skloniti glave, To je maj. Barre.
V zadnjem tednu maja je civilno taborišče bilo priča, kako se vojaško taborišče z dneva v dan bolj prazni, ko so Britanci transportirali Slovenske domobrance dozdevno v Italijo. Kako potuhnjena laž, kajti v resnici so vseh 11000 vrnili v Jugoslavijo in kjer so bili pobiti. V petih dneh je bilo vojaško taborišče prazno. In v teh 5 dnevih pa sta v civilnem taborišču napetost in razburjenje stalno naraščali vse do zadnjega dne v maju, ko sta se strašni novici kot požar razširili me ljudmi. Prva je potrdila prevaro nad domobranci in druga, še bolj presunljiva, da naj bi se že takoj naslednje jutro pričela deportacija tudi civilnih beguncev. Predstavljajmo si obup teh revežev, ki so vsi zbežali v Avstrijo, da bi si pred komunisti poiskali zaščito pri Britancih. Dobesedno nemočni so spoznali, da jih je njihov poslednji rešitelj pripravljen izdati in da nimajo nikamor pobegniti in se zateči, razen v cerkev bližnjega cisterjanskega samostana in kjer lahko najdejo mesto za poslednjo molitev pred neizbežnim koncem.
Pozno popoldan 31. maja , potem ko sta se maj. Barre in dr. Meršol vrnila v taborišče, je bil major pozvan na raport v štab vojaškega taborišča, kjer mu je por. Ames, poveljnik vojaškega taborišča, najavil, da bodo tudi civilisti repatriirani.. Naročil je maj. Barreju, da mora biti prvi kontingent civilistov pripravljen za vrnitev že takoj naslednje jutro. Po načrtu naj bi bilo civilno taborišče izpraznjeno v treh dneh. Izpraznjeno do zadnjega izmed vseh 6000 mož, žena in otrok.
Maj. Barre je bil prepaden, dr. Meršol pa se je tako razburil nad to očitno smrtno obsodbo, da mu je por. Ames ukazal maj zapusti sobo. Maj. Barre pa je kljubovalno izničil ukaz poročnika in ukazal, da dr. Meršol ostane navzoč. Argumentacija kako postopati s civili po mednarodnem begunskem pravu, humanitarni razlogi in obtožbe o dvoličnosti Britancev so samo povečale nezadovoljstvo por. Amesa. Zahtevala sta, da odloži izvajanje ukaza, dokler major Barre in dr. Meršol osebno ne intervenirata pri Zavezniški vojaški upravi (AMG) v Celovcu.
Dr. Meršol se je kasneje spominjal, da je bil maj. Barre tako notranje pretresen od tega šoka, da se je vidno tresel medtem ko je vozil. Očitno je bilo, da maj. Barre ni vedel nič o očitni prevari njegovih nadrejenih.
Ob 6h zvečer sta prispela v oddelek za begunce pri Zavezniški vojaški upravi in kjer ju je že čakal major Johnson. Dr. Meršol je zahteval, da maj. Johnson posreduje v štabu, da se dodeli beguncem azil in da se na ta način prepreči njihovo preganjanje in usmrtitev. Major Johnson je nato zaprosil dr. Meršola, da se umakne iz prostora in zgodovina ne pove, kaj sta se takrat oba majorja pogovarjala. Vsekakor se je major Barre takrat zavedal, da je njegova vojaška karijera na nitki, kajti nespoštovanje vojaškega ukaza se običajno ostro kaznuje. Obenem pa se je zavedal, da sta na nitki tudi njegova osebna čast in osebna notranja drža. Kakšen govor bi takrat sploh lahko zaustavil pro-titoistično uradno politiko Britancev in vse prikrite mahinacije prisilne repatriacije nevojaških beguncev?. Karkoli je bilo izrečenega, major Johnson je opravil kar nekaj razburjenih telefonskih klicev. Čez pol ure je poklical dr. Meršola nazaj inj mu sporočil: »Ne bo nobenih prisilnih repatriacij civilnih beguncev.«
Čez 4 dni je taborišče obiskal sam maršal vikont Harold Alexander, poveljnik vsega Sredozemlja. Zgodovina ne poroča, kaj je navedlo maršala Alexandra, da je hotel osebno govoriti z dr. Meršolom in majorjem Barrejem. Vsekakor pa so poznani ukazi maršala Akexandra s katerimi je prepovedal vse nadaljnje evakuacije taborišč v Vetrinju. Na nesrečo pa ni bil čudeža, ki bi preprečil žalostno usodo več kot deset tisočih drugih beguncev, Rusov in drugih narodnosti, ki so se takrat nahajali v taboriščih širom Avstrije. Po teh taboriščih so britanske puške merile v taborišča in ne navzven in surova oblast je bila predhodnica repatriacije in smrti. Ko bi tudi te žrtve sporazuma v Jalti imele svojega herojskega rešitelja v podobi majorja Barreja!
Sredi junija l. 1945 je bil maj. Barre premeščen. V poslovilnem govoru se je dr. Meršol zahvalil maj. Barreju s temi preroškimi besedami: » Na žalost se vam ne moremo zahvaliti za vašo pomoč drugače kot s preprosto hvaležnostjo. Toda je nekdo še nad zvezdami in ki ne bo ostal dolžnik in ki vam bo povrnil za vse, kar ste dobrega storili.«
Petindvajset let kasneje je dr. Meršol napisal v osebnem pismu majorju Barreju naslednje:
»…Dokler svet ne bo priznal, da so se ti veliki borci (domobranci) in civilisti borili in umrli za svoje ideale in vero, potem ne more biti »svobode in pravice« v pomenu kot to pojmujemo in razglašamo mi Amerikanci. Hvaležni smo vam, ker smo danes živi in svobodni, hvaležni, ker sta v odločilnem zgodovinskem trenutku bili tako pogumni. Za nas boste za vse čase ostali prijatelj. Naj vas Gospod blagoslovi na veke!«
Rešiti enega človeka pomeni rešiti ves svet. Ni rešena samo ena oseba ampak tudi vse naslednje potomstvo. V častni spomin maj. Barreju sem vse to zapisal, ker sem mu tudi sam dolžan zahvalo za rešitev. Tudi moji starši so bili med temi 6000 civilistov, ki so bili rešeni. Vseh mojih 5 otrok pozna to zgodbo vašega poguma, tako kot jo bodo tudi njihovi otroci in vse nadaljnje potomstvo Po pravici lahko počivate v miru in na častnem mestu v zgodovini. Vaše pogumno dejanje, g. maj. Barre, je rešilo več ljudi, kot ste jih kdajkoli spoznali.
