Piše: Vseposvojitev
Pred osemdesetimi leti so se nad slovenski narod zgrnili okupacija, razkosanje, raznarodovanje, upor, revolucija, protirevolucija, državljanska vojna in bratomor.[1] Polstoletna totalitarna oblast je spodkopala civilizacijsko vrednotno jedro in narodove krščanske temelje.
Ob osamosvojitvi nismo premagali nihilistične družbene blokade. Živimo v zanikanju lastne zgodovine.
Nepredelani travmatski dogodki obremenijo več generacij. Strokovnjaki govorijo o transgeneracijski travmi, ko posameznik čuti posledice travmatskega dogodka, ki ga sam ni doživel, doživeli pa so ga njegovi starši, stari starši, ali še bolj oddaljene generacije. Takšni potomci imajo slabšo funkcionalno prilagoditev kot ljudje, ki travme niso imeli. Nagnjenost k sovražnosti in gospodovanju se prenaša iz roda v rod.
Kadar travme ne zdravimo, kadar se ne prepustimo žalovanju, nam ostanejo posledice in trpljenje.
Posttravmatska rast
Okrog 70 odstotkov ljudi, ki so doživeli različne travmatske dogodke, poroča tudi o tako imenovani posttravmatski rasti, o pozitivnih posledicah težkih življenjskih preizkušenj. Ob trpljenju zorimo, postajamo močnejši in odpornejši, trdneje povezani z bližnjimi in s stvarstvom.
Občutja človeške bližine in solidarnosti s predniki in njihovimi svojci, ki so bili udarjeni s krivicami in trpljenjem, sprožajo notranje procese, ki porajajo uvid in etično ustvarjalnost. Etična ustvarjalnost je povezana z dobroto, ljubeznijo in resnico. Osebna posvojitev žrtve in negovanje spomina nanjo ima tako realne posledice v svetu.
Kot smo ponosni na naše športnike, ki so dragocen del narodove identitete, tako smo lahko ponosni tudi na mučence, ki so z neomajno zvestobo vrednotam darovali svoja življenja. Priklanjamo se Poljaku Maksimilijanu Kolbeju, komaj kdo pa ve za podobno plemenitost Slovenca Izidorja Završnika. Smo narod mučencev in odkritje tega privilegija nas čaka kot skriti zaklad.
Pred petnajstimi leti smo pretreseni obstali pred grozo Barbarinega rova. Kdo ve, če smo dojeli, da so tiste kosti za nas skriti zaklad, naša zakopana življenjska sila. Ki se nam razodene le, ko zajokamo nad zlom, ki jih je nagrmadilo in nad vsem nepredstavljivim trpljenjem.
Prizadetost, ki jih v našem narodu pušča revolucionarni teror in bratomor, bo mogoče preseči le s sočutjem, resnicoljubjem in katarzo.
[1] https://www.druzina.si/clanek/slovenija-19411945, dostopno 29. 2. 2024
