Le novinarka Demokracije Maruša Opeka in dr. Marjan Toš sta se spomnila na drugi avgust, priznan spominski dan na parajmos (pozabljeni holokavst nad Romi. Statusna neurejenost in včasih kar sramotno slabe razmere, dobesedno kličejo k bolj sistematičnim rešitvam njihovih težav, ki jih je vsako leto več.
Podrejenost in odrinjenost Romov od družbe sta znana že v daljni preteklosti. Poleg Slovanov in Judov, so jih največ pomorili nacisti. Nad njimi so izvajali medicinske poizkuse, med drugim tudi sterilizacijo. Tudi partizani jih niso marali in so jih likvidirali vse, ki so jim prišli na pot. Znanih je več primerov, naj omenim le enega.
Dve četi Šercerjevega bataljona sta 10. maja 1942 blizu tabora v Gabrju na Mačkovcu naleteli na skupino Romov. Obtožili so jih vohunstva in jih deset na licu mesta pobili. V njihovem glasilu Krim so opisali dogodek takole: »Likvidirali smo 56 člansko organizirano vohunsko cigansko roparsko tolpo, ki je dalj časa ustrahovala prebivalstvo na našem ozemlju.« (Ivo Žajdela: Zasuta usta, str. 238 in 239.)
Danes nad njimi nihče ne zganja nasilja. Njihove stiske jih silijo v medsebojne prepire – celo do smrti. Boli jih nezainteresiranost družbe za njihove težave, boli in tare jih nezaposlenost, nemoč zaradi neizobraženosti, vznemirjajo in jezijo jih slabe stanovanjske razmere in še marsikaj. Zato je prav, da so se ustrezne ustanove v jugovzhodni Sloveniji končno le prebudile in ustanovile medresorsko delovno skupino, ki bo na državni ravni reševala romsko problematiko. Uspeh bo zagotovljen, če bodo Romi razumeli, da morajo tudi oni normalno hoditi v službo in spoštovati zakone kot drugi prebivalci Slovenije. Prekmurski Romi v veliki večini živijo od dela lastnih rok in ne od socialne pomoči. Želimo, da bi s pomočjo lokalnih ustanov in države Slovenije uspeli in zaživeli bolj polno, normalno in človeka vredno življenje. Doslej je bilo veliko povedanega, a bore malo storjenega. Počakajmo, in videli bomo, koliko so naši župani resni možakarji.
Ive A. Stanič, Kočevje
