Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
“Ne grem na volitve, saj je vseeno, Slovencev v Sloveniji tako skoraj ni več,” sem si rekla. Vest pa se mi je kmalu uprla in me žrla, vse dokler ji nisem popustila. Očitala mi je, da sem navadna izdajalka. kajti ljudje, ki v največjih težavah svoje skupnosti vidijo umik na varno, torej na boljše, kot nekaj najbolj pametnega, so v resnici pravi izdajalci.
Napake so bile stalne spremljevalke, ne le leve, temveč tudi desne slovenske politike po osamosvojitvi. Predaleč od želene demokracije in avtonomije smo zašli, podobno kot v zadnjih treh desetletjih vse države EU. Bruselj je za večino svojih članic, vsaj načeloma tradicionalno evropsko demokratičnih, prava “bleda mati”. Prihodnost EU pa se za zdaj še ne kaže v boljši luči. Grozi nam totalitarizem, zasoljen še z nasiljem digitalizacije, ki bo po obsegu in globini uničenja Zahoda hujši od vseh treh industrijskih v 20. stoletju SKUPAJ. Marksistični multikulturni (digitalni) globalizem gotovo pomeni konec zahodne civilizacije. Zdi se, da je temu sistemu oziroma tej civilizacijski (?) strukturi uspelo vse bistveno za fašizem, nacizem in komunizem skupaj: uničenje avtonomnega in svobodnega subjekta, razumnega človeka s srcem oziroma vestjo, odgovornega za svoja dejanja. Marksistični multikulturni in digitalizirani globalizem človeku PRIZNAVA samo njegovo popolno POKORNOST sistemu, torej samo njegovo zlomljeno voljo do človeškega človeka, avtonomnega in s svobodno voljo, s tem pa tudi z odgovornostjo, v skladu z božjimi nauki krščanstva, vere, ki je najbolj po meri zahodnega – duhovno gotovo najvišjega – dosežka človeštva. Zato, ker krščanska vera ob razum enakovredno, celo višje, postavlja tudi LJUBEZEN, ne pa nekakšno digitalno zasvojenost po zadnji modi.
Zaradi vsega tega, tako sem prepričana, me moja krščanska vest pošilja na volitve, dokler sploh še imamo samostojno Slovenijo. Moja vest me pošilja, naj podprem slovensko desnico in naj tudi tokrat obkrožim kandidatko ali kandidata svoje dobre stare SDS. S tem bom še najbolj odločno pokazala, da je za Slovenijo vendarle še nekaj svetlega upanja, da bo “ostala in obstala”, in da je še dovolj zaupanja v njene najboljše politične voditelje, zlasti na desnici, čeprav jih je tudi na levici – hvala Bogu – vse več, ki niso ponosni na Titove povojne poboje in na njegovo nasilno razlaščanje po drugi svetovni vojni. Moramo na volitve, če smo pravi ljudje. Pomagajmo pa tudi vsem tistim, ki se jih brez naše pomoči ne morejo udeležiti. Ne oddaljujmo volišč od volivcev! To je velik zločin.
