Piše: Špela Sitar, Ljubljana
V razmišljanju, kjer je zdrava pamet človeku imanentna, vrednostni sistem določa sosledje odzivov. Živimo pa v časih, ko se z majhnimi, na hitro gledano neškodljivimi pristopi, dela zmedo. Idilično je ribariti v kalnem. Ko mi torej kak znanec reče – vsi so enaki – osupnem. Izgublja se primarni čut za pravično, sveto, za razlikovanje, za vizijo.
V Sloveniji je želja po zanikanju krvave resnice izpred osemdesetih let še vedno nenormalno velika. Zakaj je tako? Zakaj je bil ukinjen samostojni Muzej slovenske osamosvojitve? Zakaj je bil ukinjen Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja? Zakaj je Janez Janša tolikim trn v peti? Je sin očeta, ki so ga vrgli v jamo. Budi spomin.
Zakaj v naši državi ne more biti obsojeno zlo vseh vrst? Katarza bi omogočila, da narod v sobivanju in spodbujanju entuziazma raste; brez zavisti in obsedene obstrukcije česarkoli, kar pride z druge strani. Pa čeravno gre za pravično in demokratično potezo za državljane. Čeprav mnogi mislijo, da bo čas zmanjšal težo in bolečino slovenske morije, epigenetika prenaša marsikaj. Nasmeh lažnivca ni nikoli iskren.
Nedelja, 11.maja 2025, bo pomemben dan. Videlo se bo, ali znamo ločiti pleve od zrna, ali znamo odgovoriti na vprašanje Ivana Cankarja: »Kaj in koliko si bil spravil, narod? Kedej in kakšen se povrneš?«
