Piše: Frančiška Buttolo
O čem se s politiki EU pogovarjajo vodilni člani Sorosovih fundacij? O skorajšnji komunistični revoluciji v EU? Stavimo lahko, da je tako.
Zadnjih petnajst let je bilo celotno delovanje tega svetovnega bankirskega klana naravnano v to smer. Mehkejša, če ne bo potrebna tudi trša sila, komunistična revolucija je glavni cilj celotne organizacije tega klana in celotnega njegovega delovanja, v vsem svetu, kjer je le mogoče. Podpirajo pa Sorosa vse pomembnejše leve sile, najbolj pa – zlasti z intelektualnim revolucionarnim delovanjem – revolucionarna levica v ZDA (na primer inštituti, univerze, mediji, politične organizacije levi kapital). ISorosov klan je nazadnje usmerjal tudi evropsko in svetovno politiko, ki se je pripravljala na nove leve totalitarne podvige v Davosu in Münchnu. In v čem se Sorosova revolucija v EU najbolj kaže? V sprejemanju vse večje revščine v EU, ki bo prav kmalu podobna tisti v tretjem svetu, ker je revščina, kot vemo že iz sovjetske revolucije, za uspeh komunističnih prevratov nujnejša celo od absolutne vdanosti vojske in velike količine orožja. Pa tudi po zmagi revolucije je najbolje obvarovati komunistično oblast prav z že neznosno revščino, da državljani že za pol koščka kruha “ovadijo” celo svojo mater, ker je kritizirala oblast. Revščina je največja moč komunističnih diktatur. Podpirati komunistično diktaturo pomeni vsak dan saj enkrat jesti.
Zdaj pa k glavnim znakom, ki jasno kažejo, da se v EU pripravljamo na komunistično revolucijo in diktaturo. Danes (22.2.2024, zjutraj ob sedmih) smo lahko v večini radijskih poročil sorosovskih depolitiziranih medijev v EU poslušali o skorajšnjem kolapsu nemškega gospodarstva. Nekaj je bilo o tem govora tudi pri glavnih radijskih poročilih, prav tako 22. februarja ob sedmih zjutraj, v nekdanji Sloveniji, v tisti, ki je zdaj ponovno del jugoslovanskega Balkana, o čemer priča zlasti imeniten (in kot žafran drag!) spomenik – žrtvam borcev za ohranitev ljudske republike Slovenije v Titovi Jugoslaviji. Še najbolj je podoben nasedli Titovi jahti Galeb, tako se šopiri ta “jugoslovenski” spomenik, v posmeh propadli slovenski osamosvojitvi, čisto sredi Ljubljane, prav blizu Kardeljevega spomenika pred ljudsko skupščino in Kidričevega pred predsedniško dačo. (V njej zadnje leto v glavnem samo načrtujejo, na primer prihodnje socialistično življenje, pravzaprav smrt z evtanazijo, kot demografsko rešitvijo dežele na sončni strani Alp).
Kakorkoli, vsa EU je morala danes zjutraj poslušati novinarske dolgovezne razlage, zakaj je prišlo do tako hude nemške gospodarske krize in kako uspešno jo bo sedanja – skrajno leva – vladna garnitura reševala, ko bo ponovno izvoljena. Vsaj tako je bilo mogoče razumeti novinarje. Vsa nemška gospodarska katastrofa pa se je v dolgoveznih razlagah depolitiziranih novinarjev, doma in v EU, navsezadnje pokazala kot velik uspeh, ker bi bilo lahko – seveda pod sedanjo, kljub vsemu “uspešno”, nemško vlado – še veliko, veliko slabše. Novinarji niso povedali zakaj. Morda tudi zato ker nemška vlada deluje skupaj z zelenimi strankami – do zahodne civilizacije in kulture neusmiljenimi, sovražnimi. Saj so zeleni v resnici vsi rdeči.
Ampak vse, kar naj bi se po prihodnjih volitvah v Nemčiji izboljšalo, je bilo na koncu novinarskih “govoranc’ skrčeno na bodoče občutno zmanjšanje pomanjkanja delovne sile s podaljšanjem delovne dobe oziroma z odvzemom velikega dela denarja za pokojnine. To da bo potrebno zlasti zato, ker množice migrantov tega problema vsaj še par desetletij ne bodo mogle reševati, saj so same velik problem EU, še zlasti pa v Nemčiji. Upa pa tudi, nemška vlada, tako je mogoče – povsem nedvoumno – razumeti dolge novinarske razlage možnih rešitev gospodarske krize v Nemčiji in EU, da bo rešila gospodarsko krizo tudi s povečanjem proizvodnje orožja, predvsem za obrambo članic EU. Seveda so si poslušalci EU tovrstnih “analiz” depolitiziranih medijev potihoma zaželeli čim manj vojn doma, zato pa temveč drugje po svetu, da bodo cveteli vsaj orožarski posli. V resnici pa gre za mehko uvedbo komunizma v EU. Soros, še vedno starejši, da ne bo pomote, mlajši je bolj za reklamo in komuniciranje, pa je nekakšen novi Lenin.
