19 C
Ljubljana
sobota, 1 oktobra, 2022

(PISMO BRALKE) Slovenska desničarka na kratko o aktualnih temah

Piše: Frančiška Buttolo

…ali moj pogled na “legibitro”, ilegalne migrante, verske skupnosti, nevladne organizacije, referendume, državne volitve in na slovensko komunistično  zgodovino.

1) O “legibitri”

Spominjam se, da sem se sama (rojena 1943, 1959-1968 komunistka)) že  sredi petdesetih srečala s problematiko “legibitre”. Zgrozila sem se nad vsakršnim preganjanjem teh ljudi v tedanji tako imenovani boljši  družbi, saj smo v okolju, v kakršnem sem živela na podeželju, zelo dobro poznali nekaj tovrstnih primerov, ki pa jih nihče ni obsojal, bili so le nekakšna javna skrivnost o določenih ljudeh, ki so bili večinoma spoštovani in cenjeni, samo “bolj za ženske” ali “bolj za moške”. Tudi zdaj imam o njih podobno mnenje, da bi ta način  življenja  morali spoštovati. Vse drugo – poroka, posvajanje otrok, parade ponosa in dolga vrsta podobnih dejavnosti, zlasti v različnih tovrstnih   političnih lobijih, pa se mi ne zdi  sprejemljivo. Prepričana sem, da pomeni družbeni razkroj.  Vem, da gre pri “legibitri”  predvsem za denar in politično moč, ampak to samo še bolj razkraja vsakršno kulturno družbo, saj se uveljavlja z neznanskim nasiljem, prav totalitaristično, kot fašzem, nacizem ali komunizem.

2)  O ilegalnih migrantih

Kar zadeva ilegalne migrante, sem se najprej srečala  z domačimi begunci pred komunističnim preganjanjem.  V svojem  vaškem življenjskem  okolju so vsi trepetali, za katerega od njih, ko je bežal čez jugoslovansko mejo v Italijo, da bi nadaljeval pot v ZDA, Kanado ali pa v Avstralijo. Vsi srečni so bili, ko se je oglasil iz katerega od begunskih taborišč blizu slovenske meje. Če je bilo le mogoče, so mu, včasih tudi več družin skupaj, poslali paket z nujnimi potrebščinami. Seveda to ni bilo lahko, saj so se s tem politično izpostavljali. Čeprav ne morem trditi, da sem do potankosti seznanjena s takratnimi dogodki na zahodni jugoslovanski meji, nekaj o tem gotovo vem: ti begunci pred komunističnim nasiljem so nehali biti ilegalni takoj, ko so stopili na italijanska tla, kjer so morali v begunsko taborišče in dokazati, da niso na begu zaradi kaznivih dejanj. Če so hoteli ostati v Italiji oziroma odpotovati v katero od zahodnih držav, so se morali legitimirati. V nasprotnem primeru so jih vrnili jugoslovanski komunistični policiji  “po šupi” (menda po sup-u, kot so govorili.  Da bi kdo sprejemal množice povsem  ilegalnih migrantov brez vseh veljavnih dokumentov kot da so diplomati mednarodnega miru in razumevanja, celo blagostanja, to je zame nesprejemljivo. Vse, ki nimajo veljavnih osebnih listin, bi morali vrniti v državo iz katere  so prišli.  Če to zaradi katerega od mednarodnih dogovorov ni mogoče, pa bi morali oditi v katero od najbližjih  mednarodnih begunskih taborišč, kjer bi reševali njihove probleme in jih usmerjali. Res na mejah ni potrebno streljati, prav tako pa ne smejo biti na stežaj odprta vrata v državo prav vsem in vsakomur. To je v bistvu raznarodovanje svojega naroda in podpiranje mednarodnega terorizma.

3) Verske skupnosti

Vse morajo biti svobodne, vse morajo imeti dovoljenje za pouk v šolah, vse morajo delovati na vseh področjih družbenega življenja, lahko bi imele svoje šole (po dogovoru z državo), ne bi pa se smele preko dovoljene meje ukvarjati z gospodarskimi dejavnostmi in aktivno delovati v politiki. Vedeti moramo, da brez vere ni kulturne civilizacije.

4) Nevladne organizacije

Za nevladne organizacije bi morala veljati enaka pravila kot za verske (v bistvu nevladne),  le da te ne bi učile na šolah in ustanavljale podjetij. Financirati bi se morale izključno z dobrodelnimi prispevki, seveda  tudi  iz proračuna, a ne redno in ne vse, le po vsakoletni ali večletni demokratični presoji različnih družbenih subjektov.

5) O referendumih in državnih volitvah

Uporabljali naj bi jih skladno z ustavo in zakoni, kot vse drugo, o čemer je govor v tem članku, vendar pa le za stvari, ki zadevajo več kot vsaj četrtino prebivalstva. Referendume pa bi morali plačati tudi volilci in tisti, ki bi jih predlagali, vsaj eno četrtino.

6) Odnos do komunistične zgodovine

Odnos do komunistične zgodovine oziroma komunistične Jugoslavije  bi moral biti enak, kakršen je odnos Slovenije do drugih dveh  totalitarizmov, ki sta pustila  v našem zgodovinskem prostoru hude posledice.

Seveda, sem preprosto opisala, kako gledam na naštete pojave in probleme, ampak v bistvu natančno tako, kot mislim.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine