Piše: Frančiška Buttolo
Nočem biti enostranska, ampak, dragi Slovenci, nas peščica, ki smo še ostali, ko sem spoznala, da so vsi predsedniški kandidati levičarji, ker na prvo mesto ( na prav vsakem srečanju z volilci) ne postavljajo obstoja Slovencev oziroma slovenskega naroda, pa tudi ker ne izrekajo absolutnega nasprotovanja vsakršnemu nenujnemu priseljevanju, sem sklenila, da ne bom volila nikogar od njih, niti g. dr. Logarja, niti g. Kovšce.
Pa še nekaj me mori, niti onadva nista uvrstila na sam začetek svojih obljub tudi svoje zahteve, če bosta seveda izvoljena, po umiku Kidričevega spomenika pred predsedniško palačo v lak muzej. Pa naj ga imata, svoj spomenik. Moja kulturna in politična prioriteta pa ta kip ni.
Vsa desna politika je torej samo se videz. Pravih besed, kaj šele pravih dejanj, pa ni. Desnica je kar zadovoljna z obstoječim stanjem. Navsezadnje, strankam gre za oblast. Če niso na oblasti, niso nič. Tudi če so še tako narodno zavedne. Slovensko ljudstvo bi se moralo prebuditi. No, saj se je, ko je gospa Kovačeva – kot s čudežno paličico – prebudila in aktivirala več sto tisoč mladih neokomunistov, sovražnikov in zaničevalcev vsakršne ljubezni do naroda. Aktivirala je več sto tisoč podpornikov pospešenega priseljevanja tujcev iz vsega sveta, prepričanih, ker so jih tako poučili novi komunisti, ki jih vodijo v EU, da je ves svet njihov dom, njihova kultura, njihova vera. Ki so jih tudi poučili, da je prihodnost v EU njihova, če se ne bodo prilagodili “staroselcem”. Oni so tudi nova Slovenija. Slovenci to gotovo niso. In takšen je slovenski novi komunizem. To je vse, kar je dosegel g. Kučan v svojem nepopustljivem sovraštvu do samostojne in demokratične Slovenije in do njene duše – ponosne in zmagovite slovenske vojske, med osamosvajanje pod vodstvom junaka slovenske osamosvojitve, g. Janše. Prav blizu slovenski vojski je bila takrat tudi slovenska policija, pod vodstvom g. Bavčarja. Nepozabno, vsaj za nas, domoljube.
Zdaj pa nam gre skoraj na jok, ko vidimo, da policijo vodijo sovražniki samostojne Slovenije, vojsko pa človek, ki misli, da je vojska skoraj samo za gašenje večjih požarov in predvsem za odstranjevanje in odvažanje smeti in za pometanje “begunskih” poti, da bi bile množice ilegalnih migrantov na vsem in vsakomur odprtih slovenskih mejah čim lepše sprejete.
Zelo miroljubna, a zelo neslovenska, prav nič ponosna, prej ponižana, vojska. Vsekakor pa takšna, da nikakor ne navdihuje z domoljubjem nasprotnikov Golobove nove komunistične tiranije. O tem zadnje tedne najbolj pričajo številne smrtne žrtve covida, ki jih je vse več in več. In vendar se niti v zavodih za stare številni nočejo cepiti. Ali pa na skrivaj, ko so ob koncu tedna na obisku pri svojcih. Samo zato, da jih anticepilsko vodstvo domov iz strank Svoboda in SD ne bi preganjalo zaradi cepljenja.
Desnice pa to očitno ne zanima, niti desnih medijev, ki se ukvarjajo samo z deviantnimi kulturniki, ker so preveč plačani za svoje – prej nekulturno kot pa kulturno – delo in zlasti delovanje, skupinsko rajanje pod vplivom drog in alkohola. Oh, ta njihova genialna skupinska umetnost, kakšna bridka žalost. Celo zanje.
S Slovenijo je pač konec, tudi na področju kulture, vsaj novejše, najbolje plačane. Kaj bo šele z Jankovićevo Cukrarno? Ali pa je že, kdo ve. Bolje, da o slovenski kulturi sploh ne razmišljamo več. Ji pač ni mogoče pomagati. Tako kot ni mogoče pomagati sloveniji in slovenskemu narodu, ne afriškemu, azijskemu in iz nekdanjih republik Jugoslavije. Tem pomaga že ves svet. Slovenskemu narodu pa nihče. Pa še molčati moramo, da nismo kaznovani zaradi sovražnega govora.
Prav čudim se, da ne odstopi gospod Janša. Slovenija si ne zasluži več njegovega truda trpljenja zanjo. Slovenija ga je izdala in se vrnila h komunistom. Spet ljubi Kučana, čeprav jo ta iskreno sovraži, vsaj samostojno Slovenijo. Slovencev pa mu ni treba sovražiti, tako ali tako nas ni več, no, vsaj premalo za resno slovensko državo.
Balkanci so v resnici Slovenijo uničili, pomagali pa so jim Kučanovi komunisti. Maščevanje zaradi osamosvojitve in demokratizacije je po tridesetih letih Kučanovih spletk sladko. Zelo sladko. Sama jih ne maram in se jih bojim, ne morem hliniti, kako velika pridobitev so za naš izginjajoči narod. Naj jih hvalijo komunisti. Novi in stari. Pridobitev so kvečjemu sami zase, ker bodo kmalu prevzeli vse glavne politične vzvode. Res jih ne morem ljubiti. Proti njim pa tudi ne nameravam delovati. Ta država pač ni več slovenska. Izražanje svoje politične volje, na primer na volitvah, v neslovenski državi, pa me ne zanima. Kje neki!
Pravzaprav že kar nekaj časa živim, kot da sem se v Slovenijo od nekod priselila. Sami tujci so tam, kjer stanujem. Ko grem popoldne počasi, ker težko hodim, na sprehod skozi naše velikansko betonsko naselje, komaj, komaj slišim slovensko besedo. Sami tujci. En sam Balkan. Kljub temu sem prepričana, da bodo nekateri med njimi gotovo volili tudi desne stranke, zlasti kako muslimansko, pravoslavno, protestantsko ali katoliško. Njihova stvar.
Mene pa zanima samo in predvsem Slovenija s svojim narodom. Ne zanima me takšna država Slovenija, o kateri bo kmalu pisalo v priročnikih, da je izrazito večnarodna, da pa je v njej še vedno okoli 20 odstotkov Slovencev. Kar pa zadeva verstva, da prevladujejo katoliki (okoli 15 odstotkov) in muslimani (z nekoliko večjim številom vernikov). Politika v takšni državi, tudi če bi takrat še živela, že skoraj stoletna, pa me ne bi niti malo zanimala. To ne bi bila več moja domovina. Očitno pa sva Slovenija in moja malenkost – že šli vsaka v svojo smer. Vrnitve ni, kajti jaz se nimam kam vrniti, Slovenija pa se bo zlila z balkansko regijo, kot pričakuje in zahteva EU.
Ampak prav takšne Slovenije si želi velika večina Slovencev, iz levih in desnih strank. Namreč – EU daje denar samo še za raznarodovalne politike, ki tudi Sloveniji zagotavljajo dovolj sredstev za multikulturno komunistično prihodnost. Ta, nova komunistična revolucija, pod vodstvom kvečjemu petih svetovnih miliarderjev, kako absurdno in protislovno, pa za zdaj poteka še pod pretvezo različnih ukrepov, ker se menda se Zemlja preveč segreva, in ker menda zmanjkuje virov za obstoj kapitalistične (zahodne) civilizacije.
Mene pa vse to niti malo ne zanima, me ne veseli in me ne navdihuje za kakršnokoli politično dejavnost, še najmanj pa za podporo katerikoli stranki, ki to bridko resnico svojemu narodu – in vsem državljanom – prikriva in se pri tem obnaša, kot da obstoj Slovencev in Slovenije ni skrajno ogrožen. Da smo v resnici tik pred izginotjem. Mislim celo, da bi me katerakoli stranka, ki bi ji preveč očitala zanemarjanje slovenskega narodnega vprašanja prav kmalu poslala k vragu. Navsezadnje bi imela prav. Zato je bolje, da se kar sama umaknem, kot si želim že nekaj časa, še posebno pa po nastopu nove vlade, ki jo vodi g. dr. Golob. Ampak, navsezadnje, ljudstvo oziroma narod – se mora vendar sam upreti, stranke so samo nekakšen bolj ali manj organizirani videz, morda celo demokratični. Slovenskega ljudstva pa očitno ni. Ni več.
