Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Čudovita je bila včeraj (18.2. 2026) filmska tragična komedija o nacističnem totalitarizmu pred skoraj sto leti (na prvem programu javne slovenske televizije, ob osmih zvečer). Prav presenetljivo pa me je dogajanje pod Hitlerjevim nacizmu spominjalo na dogajanje v sedanji komunistični totalitaristični slovenski družbi, ki s pomočjo mladih levih aktivistov v različnih nevladnih in kulturnih organizacijah neusmiljeno obračunava s slovensko protikomunistično desnico. Sicer pa tudi vsa slovenska vladajoča leva totalitarna oblast na vsakem koraku uničuje vse možnosti, da bo ostal v Sloveniji živ en sam politični desničar, za sedanje komuniste – v vsakem primeru – NACIST.
Kako pa sedanji slovenski levi totalitarizem uničuje slovenske politične desničarje? Kar nekaj mojih znancev, ki so naklonjeni slovenski politični desnici, mi je povedalo, da praktično ne morejo do nekaterih storitev javnega zdravstva. Kot da bi bili celo v specialističnih ambulantah obveščeni, kateri politični usmeritvi pripadajo njihovi pacienti., pogosto se namreč dogaja, da tam, kjer se desničarji oglasijo, na primer zaradi problemov z očmi, pa z zobmi, z delovanjem katerega od notranjih organov in podobno, ti – desničarski siromaki – niso sprejeti za pregled, niti v katero od dolgih čakalnih vrst. V ambulanti jim rečejo, da so za določeno leto že vsi njihovi termini zasedeni, zato naj počakajo. Svetujejo pa jim, v slovenskih javnih ambulantah, naj se, če se jim bo stanje poslabšalo, oglasijo na urgenci.
Zanimivo je, da v slovenskih javnih specialisticnih ambulantah nikoli ne svetujejo, naj se bolnik – zavarovanec javnega zdravstva – oglasi v kateri od privatnih specialistični ambulantah in tako dvakrat plača svoje zdravljenje. Vsekakor pa ni prav veliko tistih bolnikov, ki ostanejo brez vsakršnega zdravljenja. Pomagajo si namreč tako, da nekako podkupijo “svojo” ambulanto za “ilegalni” preglwd, da torej.še drugič plačajo zdravstveno storitev. Po tem pregledu pa si poiščejo zdravljenje pri privatnem specialistu (in že tretjič plačajo svoje državi že plačano zdravstveno zavarovanje).
Zakaj pa se v Sloveniji vse to tako pogosto dogaja? Tako kot v vseh javnih uradih, tako kot v vseh javnih medijih, tako kot v vsej javni znanosti, tako kot v vsej javni kulturi, tako kot v vsem javnem športnem življenju, da, tako postaja vse bolj tudi v javnem zdravstvu OBVEZNO, da so v njem samo KOMUNISTI. Da komunistov v Sloveniji ni več? Kje neki, več jih je, teh rdečih totalitarcev, kot jih je bilo v osemdesetih, prejšnjega stoletja. To, da se zdaj slovenska politična in vsa druga državna in tudi družbena smetana vozi v mercedesih in rojsih, pa da jih ob cestah ne pozdravljamo z zastavicami z rdečo zvezdo – kot nekoč Tita, še ne pomeni, da v Sloveniji komunistiv ni. Prav naspritni. Nešteto je dokazov, da se vsi, ki so zaposleni v javnih službah, IZOGIBAJO stikov z vsemi desničarji, ki so zanje nacisti in fašisti, torej ljudje, ki jih je nujno potrebno UNICITI. Amen. Pa naj kdo reče, da v Sloveniji nimamo prav tistega totalitarizma, ki je enako krvoločne, kot je nacizem, le da se imenuje komunizem. Prve žrtve tega, komunističnega, terorizma pa so politični desničarj, v Sloveniji že dolgo nekakšni judje. Iztrebljanje so jih komunisti najprej pod Titovim vodstvom, zdaj pod Kučanovim, še posebno z odprtimi mejami in izključevanjem iz javnega življenja, celo iz zdravstva..
