Piše: Frančiška Buttolo
Bo končno vendarle referendum tudi za čisti denar ljubljanske mestne občine in za nevladne organizacije, ki jih podpira svetovni bankir Soros?
Lepo bi bilo, pa tudi koristno da bi čimprej imeli – po referendumih za čisto vodo in čist zrak – še tretji referendum Nike Kovač, tokrat za čisti denar ljubljanske mestne občine. Ampak vse kaže, da ga ne bo, ker je ime gospoda župana Zorana Jankovića že samo po sebi garancija, da je denar ljubljanske mestne občine čist kot solza, tako čist, kot bo vedno in za večno tekla čista voda iz ljubljanskih mestnih pip, kljub izgradnji problematične kanalizacije C0.
Da, da, v Sloveniji gre vse po poštenih in znanstvenih usmeritvah. Tudi po katastrofalnih poplavah. Če ljudje ne vedo, kam gre denar, jih ne boli. Politika pač, kot se spodobi v sodobni moderni in odprto družbi. Še zlasti kar zadeva uveljavitev Sorosove odprte družbe v Sloveniji, si – pretežno sorovski – vrh oblastnikov v EU lahko samo oblizne vseh deset prstov na rokah, tako lepo gredo v cvetje in klasje vse Sorosove usmeritve v popoln izbris evropskih narodov in njihovih kulturnih identitet.
Evtanazijo, kastracijo, sterilizacijo in evtanazijo je sorosovska propaganda za odprto družbo v multikulturni Sloveniji tako uspešno uveljavila, da se temu čudi še sam Soros. Sploh ne verjame več gospodu Kučanu, da je Slovenija, odkar smo se osamosvojili, preveč nacionalistična, še zlasti na desnici. Ne, ne verjame Soros našim nevladnikom, da jih močno ogroža slovenski janšizem. Jasno, ko pa – povsem neovirano – kot švicarska ura z neustavljivo natančnostjo delujejo vse Sorosove nevladne organizacije – Srebrna nit, Mirovni inštitut, inštitut 8. marec in zadnje čase tudi medijska klavnica RTS. V vseh naštetih podružnicah strank Svoboda in Levica je samo najodličnejša, prav vrhunsko izbrana družba, z velikim številom eminentne mafije iz globoke države. V vseh teh odprtodružbenih okupatorskih gnezdih je ena sama – prav fašistično ali komunistično totalitarno zadrta elita. Da, večinoma so potomci najzvestejših Titovih komunistov in udbovcev. Takšna je slovenska odprta družba, pravzaprav neokomunistična družba, ki jo vodijo slovenski in tuji milijonarji, in verjetno tudi že milijarderji, s trdnim komunističnim prepričanjem, po ameriškem in novem zahodnem zgledu največjih levičarskih oblastnikov.
V Sloveniji je gotovo najsvetlejša Sorosova in Obamova zvezda odprte družbe, prav po nosferatovsko našminkana odprtodružbena sufražetka ali feministična revolucionarka Nika Kovač, direktorica instituta 8. marec. Od nedavnega pa je “ta glavna” tudi v slovenski pedagoški stroki, menda domačem, družinskem fevdu.
O njej, kot je slišati po nevladniških hodnikih, na FDV, zadnje čase, ko je kokain za osnovnošolce – “žal” – predrag, že pišejo doktorate. V vseh wikipedijah bo kmalu pisalo, da je akademikinja drr. Nika Kovač pionirka slovenske odprtodružbene pedagogike v teoriji in praksi. Pisalo bo, da brez uveljavitve njenih teoretičnih izhodišč kastracije in sterilizacije slovenskih otrok, v Sloveniji nikoli ne bi imeli največ transspolnih oseb v EU. Po njeni zaslugi pa da je bil v parlamentu sprejet tudi dopolnilni zakon o ženskih kvotah, ki zahteva, da bo morala biti vsaka druga ženska v obveznih ženskih kvotah nasprotnega spola, da torej ne bo ženska, temveč transspolni moški, ali kaj?
Kaj naj še rečem o – spoštovani – odprtodružbenici Niki Kovač? To, da v meni zbuja strah in gnus. Pri večini Slovencev, ki jih v Sloveniji skoraj ni več, pa predvsem hlapčevsko pokornost in priliznjenost.
